Pr’ tatko v Podkorenu

Pri stari mami smo zvečer vnuki iz vseh gnezd skupaj zdrveli v veliko kamro in se prekopicevali po posteljah. Potem smo dolgo v noč čvekali in poslušali škripanje stopnic, ko je stara mama pozno v noč odhajala spat.

»Še ne spite? Bom vašim mamam povedala, kakšni ste!«

Naša počitniška nebesa so se zamajala. Če mame izvedo … »Ne, stara mama, saj   že spimo!«

Zjutraj smo se potem vsi gnetli okrog mize v kuhinji, pili gosto domače mleko iz emajliranih lončkov in basali vase zagozde kruha – prepričani, da tako je, mora biti in bo za vekomaj ostalo. Pa ni.

Ko stopamo po stari kmečki hiši pr’ Gowedarjo v središču Podkorena v občini Kranjska Gora, vstopamo v zgodbo malega hostla Pr’ tatko, ki je iz časa naših otroških počitnic. Prvo nadstropje stare kmečke hiše je Martina Gregori spremenila  v hostel s tremi sobami in 14 ležišči. To je hostel, kjer zjutraj pijete kavo skupaj z lastnico v njeni kuhinji. In odhajate spat v veliko kmečko kamro nad izbo z razsežno zakonsko posteljo, da vas prime, da bi se spet prekopicevali po njej.

Turisti in počitnikarji so dveh sort: tisti, ki iščejo instantne, globalizirane nastanitve, in oni, ki hočejo vstopiti v izvirne zgodbe okolja, v katero prihajajo. Prav tako so ponudniki nastanitev in turističnih priložnosti dveh sort: prvi strežejo prvi ciljni skupini in brišejo svoje posebnosti, drugi iz teh posebnosti ustvarjajo priložnost za  prehod v druge svetove, druge čase.

Mlada Martina je Ljubljančanka, po izobrazbi veterinarka, dela v farmacevtskem podjetju,  podiplomsko študira marketing – in je nekoč prav v tej hiši preživljala počitnice. Njen rod je lastnik kmetije od leta 1913, podjetni predniki so imeli v lasti žago in tik pred drugo svetovno vojno so nasproti svoje hiše sredi vasi zgradili  manjši podeželski hotel. Po vojni je bil nacionaliziran, in  ko so ga dediči dobili po osamosvojitvi vrnjenega,  so ga morali prodati zaradi dotrajanosti  in nevzdrževanja. Zdaj je v njem novi lastnik uredil hotel, ki na zunaj ohranja prvotno podobo, od znotraj pa frapira z – recimo temu – mehiškim potpurijem.

Martina pa je na domu svojega očeta hotela urediti center zdravega življenja s pridobljenim ekološkim  znakom EU-marjetice, kakršnega imajo za zdaj pri nas le Terme Snovik – »ja, vem, to se sliši zlajnano, vendar sva skupaj s fantom načrtovala nastanitvene zmogljivosti  s predavalnico,  permakulturni zeliščni vrt in delavnice zdravega življenja, ki bodo ljudem pomagale poiskati v njej vir zdravja«. Dekle  ima ustrezna znanja in izhaja iz družine naravoslovcev –  njen oče biolog se že vse življenje ukvarja s sonaravnim čebelarjenjem, ki je v družini prehajalo iz roda v rod. Je tudi priznan ornitolog in pred leti se je zavzel, da so Zelenci (izvir Save Dolinke) ostali naravni rezervat. Mama je priznana in zelo cenjena ihtiologinja,  brat, doktor znanosti, pa raziskuje zdravilne učinke gob. Za udejanjenje načrtov o uredutvi centra  bi Martina kandidirala za evropski denar.

Prostorski akti v občini Kranjska Gora pa ne dovoljujejo spremembe namembnosti iz stanovanjske v poslovno dejavnost, zato za zdaj ni mogoča širitev dejavnosti v hiši.
Nekateri cilji so se oddaljili.

Lastnica, ki je tudi popotnica, se je  pred leti v starem delu Jeruzalema prebudila na terasi hostla ob mestni tržnici. V zgodnjem jutru do nje pridišalo  po začimbah in tamkajšnjem življenju in takrat je sklenila, da če se bo kdaj ukvarjala s turizmom, hoče doseči prav to: njeni gostje bodo vstopali v realno življenje. Zato je po za zdaj neuresničenih načrtih uredila hostel, ki obiskovalca vrača desetletja nazaj. »To je hostel za ljudi, ki imajo lepe spomine na svoje otroštvo. Pred krizo smo imeli večino gostov iz Anglije in Avstralije – rekli so, da se pri nas počutijo kot pri babici. Nasprotno so se na primer Čehi obrnili na pragu in rekli, da tu pa že ne bodo, ker da imajo nekaj takega doma. To kaže, kako se spreminja dojemanje, kaj želijo posamezni gosti – običajno tisto, kar jim doma ni dosegljivo.« Ker pa zaradi lastnosti destinacije ne prihaja dovolj turistov, ki bi jih tovrstna ponudba zanimala, se se v družini odločili, da bodo hostel preuredili v nekaj večjega in bolj pisanega na kožo turistom v kranjskogorski občini.

Martina je pri urejanju nastanitve leta 2006  izhajala iz danega: hiša je v grobem še vedno taka, kot je bila ob zadnji prenovi v začetku prejšnjega stoletja. Pohištvo sega od stare kmečke skrinje iz srede 19. stoletja s tipično gorenjsko kmečko baročno poslikavo prek za kmete podjetnejše secesijske kredence in Thonetovih stolov do sodobnejših postelj – kakor so pač kosi prihajali v hišo in tu ostajali.

Nastanitve po ugodni ceni, ko so gostom na voljo še skupna kuhinja, kopalnica s tušem, bidejem in pralnim strojem ter v vseh sobah  brezžični dostop do interneta, zadnje čase niso zelo zapolnjene. »Kranjska Gora z okolico  je vedno manj zanimiva za mlade. Tu se nič ne dogaja, območje je zaspalo.« Lokalna turistična organizacija ne prepozna ponudbe hostla kot dodatne ponudbe, ki bi dopolnjevala ponudbo Kranjske Gore, zato so gostje, ki bi prišli v hostel iz lokalne turistične organizacije, redki.

Hiša pa je od nekdaj kot velika koklja, ki pod perut prijazno stisne vsakogar, ki ceni njeno dušo. Desetletja je gostila izletnike in popotnike, kar izpričujejo knjige gostov, ki jih hrani Martina, desetletja so vanjo na počitnice prihajali tudi številni sorodniki in prijatelji, še neki nekdanji  minister  je bil vmes. Časi tečejo, hiša pa ostaja gostoljubna.   V njej da se dobro spi. Svoje odtehtata tudi sproščenost in pripravljenost lastnice, da si z vami deli svojo kuhinjo, kavo in izkušnje.

Zakaj hostel Pr’ tatko hvalimo  dominstilovci? Zaradi ujetega časa v njem, kar cenimo. Cenimo tudi  gospodarno in do narave prijazno strategijo lastnice Martine Gregori, ki je ohranila staro pohištvo in opremo in ju zdaj ohranja v funkciji. To posledično prinaša dostopne cene za goste. Ne nazadnje je v Sloveniji privilegij imeti gostitelja, ki je odprt in ti dovoli sobivanje.