Jožefi in peč – poklon zgodovini mesta v novi stavbi mestnega hotela
Novi mestni hotel Jožef ob najprometnejši ulici v Idriji, ki ga odpirajo danes, 14. januarja 2011, se z imenom poklanja številnim Jožefom, Jožetom, Jožkom, Josipom, ki so sooblikovali zgodovino in razvoj tega nekoč rudarskega, zdaj pa industrijsko-tehnološkega mesta (in je s strešico v imenu imenitno izzivalen v brk vsem »globalistom«).Hotel Jožef je za družbo Nebesa v lasti krovne Kolektorjeve družbe FMR zasnoval arhitekt Silvij Jereb iz Kolektorja Kolinga. K odločitvi za gradnjo so pripomogle predvsem Kolektorjeve potrebe po prenočiščih za njegove poslovne goste, zdaj pa bo hotel s štirimi zvezdicami, ki premore enajst sob in apartma, na voljo vsem.
Dom in stil si ga je ogleda od zunaj in znotraj. Hvali umeščenost stavbe na zahtevni lokaciji nasproti Kolektorjevih upravnih in tovarniških zgradb, všeč mu je fasada, ki je več kot samo trendovska, v interierju pa čaka dopolnitve. Pozdravlja dvojne cene: višje za Kolektorjeve poslovne goste in nižje za »navadne« goste.
Idrija je bila nekaj desetletij brez hotela. Nekoč rudarsko mesto, ki so ga skozi stoletja obiskovali mnogi naravoslovci, tehniki, kulturniki in politiki, je sočasno z zapiranjem rudnika opazovalo tudi zamiranje hotela Nanos, ki v ljudskem spominu še vedno živi v anekdotah.
Zdaj je ob magistralki Keltiki v predelu visokotehnološke industrije namesto nekdanje samopostrežne trgovine v borih desetih mesecih zrasel manjši hotel Jožef. Lokaciji lahko štejemo v dobro, da je nasproti sedeža Kolektorjevega koncerna, marsikoga pa moti, da je hotel umeščen ob tako prometni cesti in da je ob njem bencinska črpalka. Ker pa naj bi se bencinski servis nekoč umaknil in bo tam večja zelenica, ki bo skupaj z lipovim »Mussolinijevim« drevoredom iz 40. let prejšnjega stoletja ustvarjala zeleni okvir pozidavam, bo ta mestni hotel tako s svojo podobo kot s funkcijo pripomogel k mestnosti Idrije. Hotel v idrijskem predelu Prejnuta stoji na mestu, kjer je od 1652. do 1870. obratovala rudniška žgalnica Prejnuta, kjer so se zvrstile retortne, španske plamenske in druge peči za žganje živosrebrne rude. Žgalnica se je zatem preselila na desni breg Idrijce, hotel pa vendarle na poseben način povzema nekdanjo funkcijo tega prostora: njegova zunanja podoba se navdihuje po Čermak-Špirekovi peči, ki sta jo konstruirala tukajšnja rudarska strokovnjaka.
Fasada hotela Jožef odseva nekdanjo peč, ki je zdaj le še imenitni artefakt naše tehniške dediščine, v zgornjih dveh tretjinah fasade tako z izbiro materiala kot z okenskimi odprtinami. Kletni del stavbe je namreč izveden v belem kamnu, ki ga potem obkroži stekleni in leseni venec pritličja, nad njim pa je fasadna opna na vzhodni, južni in severni strani oblečena v plošče iz predoksidiranega jekla. Za zdaj je v Sloveniji še ena fasada iz tako imenovane kortenske pločevine, in sicer na Globusu v Kranju, ki jo je v 60. letih zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar. Odločitev za ta zdaj trendovski material se je pri hotelu imenitno obnesla, saj velike plošče s svojo žametno, spreminjajočo se površino dajejo stavbi mehkobo in jo vizualno ponižajo. Plošče bodo s koroziranjem vrhnje plasti še spreminjale barvo. »Lepo je, kadar se hiša žlahtno stara,« pravi ob pogledu na dograjeno arhitekt. Najlepša je stavba v somraku, ko tako rekoč lebdi na razsvetljenem vencu okenskih odprtin in belem kamnu. Šest velikih okroglih oken na južnem pročelju so element, ki se ponovi tudi v znaku hotela, delu oblikovalke Alenke Planinc Kuhar.
Hotelska stavba tako vstopa z garbariti, materiali in barvami v arhitekturni dialog z novimi poslovnimi objekti, območjem predmestja in z rudniško dediščino. Knapovska trdost na zunaj in klekljarska mehkoba na znotraj kot idrijska bipolarnost skozi čas.
Notranjost hotela je prijazna tako do gostov kot do zaposlenih, saj so servisni prostori enakovredno umeščeni ob nastanitveno-gostinskih površinah. Na neto 1181,60 kvadratnih metrih so na nekaj več kot četrtini površin enajst dvoposteljnih sob in apartma, ob njih pa so recepcija, velika jedilnica, klubski prostor. V veliki kuhinji se že reže šebrejlenski želodec in kuha žlikrofe z bakalco, kuharja ob obisku pripravljata tudi njoke z rdečo peso. Na pultu je mapa z jedilniki in spodaj pripis: poslovna skrivnost. Toliko o možnostih za industrijsko špijonažo.
Jedilnica za kakih 55 gostov je zelo zadržana, v barvah lesa in kamna, prti in zavese še čakajo na okrasje iz idrijske čipke. »Ne bo običajni idrijski ris, ampak sodobni vzorec,« pravi arhitekt Jereb. Stene so še gole in kar kličejo po likovnem okrasju, na primer po delih domačinov slikarjev Rudija Skočirja in Rafaela Trpina. Svetila na stropu se skrivajo za rastrom, kar ustvarja neba nad stropom. Tako kot druge instalacije v hotelu so »pametne«: da se jih programirati za različne scenarije, tako se skozi dan menjajo jakost in barve svetlobe.
Sobe so opremljene s svetlim lesom, tiste proti jugu dopolnjujejo tapetniško blago, zavese in pregrinjala v hladnih odtenkih, one proti severu blago v toplih odtenkih. Špice, čipke, se še klekljajo.
Nizkoenergijsko stavbo so gradili od aprila do 15. decembra lani. Nizka cena te pametne hiše na kvadratni meter je rezultat dejstva, da so pri gradnji sodelovali Kolektorjevi »hišni« strokovnjaki. Stavbo bo deset mesecev na leto ogrevala ali hladila toplotna črpalka zrak-voda. 2,5 milijona evrov vredna naložba je zgrajena z denarjem krovne Kolektorjeve družbe FMR in tudi s 37 odstotki denarja iz evropskega regionalnega sklada. Hotel zadovoljuje vse standarde kakovosti ki so po pravilniku o kategorizaciji nastanitvenih obratov potrebni za kategorijo štirih zvezdic.
Jožefi in peč so bili navdih za novi hotel Jožef, res idrijski pa bo takrat, ko bo dobil ljudski vzdevek in bo postal sestavina raznih šal in anekdot, kot se v tem mestu zgodi z vsakim pomembnim človekom in stavbo.
Mirjam Furlan Lapanja
Foto: KB