Klavže so bile pravi kraj za to, kar sta iskala. Obiskala sta štiri različne vasi, a ko sta prišla v Klavže, sta vedela, da sta iskala prav nekaj takega. Zanimivo, hiša je bila v takšnem stanju, da si jo je bilo nemogoče ogledati od znotraj, in tako sta jo kupila, preden sta sploh vstopila vanjo.
Njuna sedanja hiša je bila več kot štirideset let zapuščena, zato je bilo najprej treba urediti dovoz, šele nato so se lahko začela obnovitvena dela, ki so trajala približno tri leta in pol. Sprva sta bila tako rekoč kar naprej na poti med Londonom in Klavžami, zadnje čase pa že večino časa preživljata v Sloveniji. Ben je sicer Avstralec, Steffan pa Nemec, ki je odraščal na Portugalskem. Klavže28 kot bed & breakfast delujejo že četrto leto. Vmes sta zbrala dovolj denarja, da sta kupila in obnovila tudi sosednjo hišo, ki goste sprejema od aprila 2015.
Najprej sta se ozirala po Italiji, a so bile tam nepremičnine predrage, nekoč pa jima je skupni prijatelj, ki v dolino Soče vsako leto prihaja na muharjenje, mimogrede predlagal: »Kaj pa Slovenija?« Zatrjujeta, da so vsi, ki obiščejo Klavže in okolico, preprosto navdušeni nad našo deželo. Marsikdo ne ve, kaj točno naj pričakuje, nekje globoko v podzavesti se še skrivajo spomini na Jugoslavijo, zato je presenečenje toliko lepše.
Čeprav prenočišča obratujejo šele nekaj let, v Klavže zahaja že precej rednih gostov. Skupina Nemcev, ki sta jih gostila že prvo leto, ko marsikaj sploh še ni bilo dokončano, se vrača vsako leto in vedno znova jih navduši kaj novega. Večina gostov za njuna prenočišča izve ravno od ljudi, ki so že bili tam, zato v tem primeru gotovo drži, da dober glas seže v deveto vas.
Steffan in Ben sta hiši in okolico opremila sama. Okvirno podobo sta povzela po različnih revijah in izkušnjah s potovanj po tujini. Večina pohištva je tako izdelana iz lesa, ki sta ga med obnovo našla na podstrešju, približno štirideset odstotkov predmetov, ki so v hiši, pa sta našla na kosovnih odpadih. Glavno vodilo je obnova starih stvari, domiselna uporaba elementov, ki so bili sprva mišljeni za nekaj drugega, a s Steffanovimi zamislimi zaživijo v novi luči.
Na odpadu v Tolminu se tako vedno zabavajo in smejijo, ko prideta po kakšen kos, a ju to ne moti in nadvse uživata v iskanju starih umivalnikov, krožnikov, posode in pohištva, ki jih ljudje odvržemo in menjamo za »boljše«. Njuna iznajdljivost delno izhaja tudi iz omejenih finančnih sredstev, zato sta morala pametno uporabiti vse mogoče zavržene materiale in kose, in tako imajo prostori zelo izrazito osebno noto.
Želita si, da bi Klavže28 nekoč postale neke vrste turistična kmetija, kjer bi lahko ponujali tudi hrano (Ben je namreč v Avstraliji živel na ogromni kmetiji, je pa tudi odličen kuhar), a s tem je povezano ogromno birokracije. Ko urejata stvari, se tako najpogosteje soočata z besedno zvezo »ne vem« in že na vzpostavitev interneta sta čakala leto in pol. Ben si želi, da bi na tem zanj posebnem kraju organizirali tudi posebne dogodke. Čista, mirna in neokrnjena narava Posočja je namreč idealen kraj, kjer domišljiji lahko pustimo prosto pot.
Včasih, ko sedita na svoji prečudoviti terasi in se zazreta po okolici, še sama težko verjameta, da jima je uspelo tako lepo urediti okolico. Zlahka si lahko predstavljamo, da bi kak kupec hiši porušil in se lotil novogradnje, Ben in Steffan pa sta imela že od začetka namen obnavljati. Med iskanjem pravšnjega kotička zase sta imela tudi zanimive prigode z nepremičninskim agentom v Italiji, ki ju je vozil naokoli in jima kazal takšne podrtije, da bi bilo bolj smiselno kupiti kup kamenja. Danes pa v Klavžah živita v sožitju z ljudmi, naravo in živalmi – najbolj zabavne so kokoši, ki prosto tekajo po domačem vrtu in travnikih, po Benovih besedah pa poskrbijo tako za hrano gostov (s svežimi jajci) kot tudi za okoliške ujede in lisice.