Stanovanje odprtih vrat

Mariborska vila Vera je vir navdihov in idej za urejanje.

Ko smo bralci pred časom klikali na novi album na našem portalu, smo našemu uporabniku vsi po vrsti izrekali poklone za usklajeno in izbrano urejeno stanovanje.

Uporabniku? Da, moškemu. Takoj mi je bilo jasno, da prvič, tu ne domujejo otroci in drugič: vsekakor teh prostorov ni opremljala ženska. Res, danes predstavljeno mariborsko stanovanje v vili Veri, ki smo ga obiskali, je delo moških rok. Hiša na zunaj (še) ne kaže notranje preobrazbe – je taka kot njene precej nesrečne vrstnice iz 60. let brez kakšnih podjetnih estetskih presežkov: visoko pritličje in nadstropje, dva balkona, ob strani vetrolov z vhodom, notri pa … notri se spreminja v zadržano fantazijo v naravnih tonih.
stanovanje Gion

 Lastnik je v tej hiši odraščal in jo pozna do zadnje opeke, in ko jo zdaj preureja, je obziren do nje. Dovolil si je podreti le dve steni, tako da sta v visokem pritličju in nadstropju zgoraj nastali dve veliki sobi. Vsa druga in drugačna razpoloženja so ustvarjena z barvami, izbiro materialov in kosov pohištva.

stanovanje Gion

Prvi vtis je: rjava. Pri nas tolikokrat zlorabljena barva za tiste brez domišljije postane v tej hiši bogata barva z mnogimi obrazi: od nežnih peščenih odtenkov prek barve kave, kakava, oreha do goste barve starega hrasta. Ni dolgočasna in skupaj z belo je prijazen okvir za drobne poudarke v drugih barvah: na blazini v barvi peska so črte v zabrisani temnordeči, zlat okvir okrog ogledala, mornarsko modra obroba na preprogi, pariško moder senčnik na svetilki, par lončnic – nič ne štrli iz »konservativne« barvne lestvice. Obiskovalka se odloča, na katero od zof se bo usedla, in potem ji pogled tava po interieru, ki je pač meščanski šik. Ogledalo z empirsko borduro. Secesijska zofa, preoblečena v novo blago z originalnim secesijskim vzorcem. Ufa, eni si pa privoščijo!

stanovanje Gion

V dnevni sobi začne obiskovalka odkrivati drugo zgodbo tega doma: posamezne izbrane kose, omenjeno zofo, ogledalo, bidermajerski predalnik … brezkompromisno dopolnjujejo poceni rešitve: reciklirana klubska miza, nevpadljiva in nedraga sedežna garnitura. Omarica je narejena iz nekdanjih zabojev za volno. Na njej je prazna starinska ptičja kletka. Lastnik jih ima rad. Presežek pa dodajajo aranžirani okrasni predmeti, ki v skupinah sestavljajo pripoved o zanimanjih prebivalcev (potovanja, muzika s starih longplejk, občudovanje starih rokodelstev, male zbirke predmetov, ko so samo lepi).

stanovanje Gion

Mačka Toy Boy, ki se je od nekod pritepel, in carica Mica, se pokoravata hišnim pravilom: Pospravljaj za sabo! Skrbi za svojo higieno! Ne praskaj pohištva! Ne uničuj kavča! Ne puščaj dlak naokrog! Zasedi prostor, ki ti je odmerjen! In se ta smetiščni muc gosposko zlekne na svojo blazino in krempeljce potegne k sebi, si lahko predstavljate?
Lastnik razlaga, da se večina ljudi, ki opremljajo  svoje domovanje hitro izgubi  v načrtih in malenkostih. Potem begajo in iščejo ravno tako in tako lučko v natančno tistem slezenastem odtenku z metuljčki, in porabijo vso energijo že samo zanjo.  Pravilen in dosti lažji pristop je da pogledaš  celoto  in potem s tistim, kar je na voljo, ustvarjaš  popolnost.
Obiskovalka in lastnik gresta v kuhinjo. Tudi tu se funkcija uklanja skladnosti in želji po lepem. Vendar obiskovalka sluti, da se tu vendarle dosti, dobro kuha. Pade debata o rjavih ploščicah na steni: ozek bel raster je strašno šik. Vendar da se čisto vsaka kapljica pozna na njih, potarna lastnik, lahko bi jih neprestano brisali. Poznamo to.
Sodobno belo kuhinjsko pohištvo prehaja v jedilni kot s staro alt deutsch mizo, kredenco in Thonetovimi stoli. Vse spet povezujejo v celoto tako pripomočki, ki so stilno usklajeni, kot dekorativni predmeti.
Naš glas gre angelu, ki poseda na polici poleg posode za kruh. Spoznanje: ko se odločimo za prevladujoči stil, nas ne sme več zapeljati niti še tako srčkana kuhinjska krpa, ki ne spada vanj.
Pod mizo je preproga iz kokosa, kjer mačka edino lahko izživljata svoje živalske frustracije zaradi meščanskega toposa.
Glavni kuhinjski barvi sta snežno bela – stene in kuhinjsko pohištvo – in temno rjava. Vsi dodatki so v naravnih peščenih, sivih in rjavih tonih. Obiskovalki se zdi, da je celo omara z živili od znotraj usklajena, vendar preverila ni, saj ji je mama zabičala, da se po tujih hišah ne stika.
Luči vsepovsod: stropna, stenske, namizne svetilke so tako funkcionalne kot okras.
Predmeti v tej hiši so večinoma iz naravnih materialov: les, kokos, bombaž, keramika, steklo, porcelan. Tudi kuhinja je dosledna.
Potem zadiši po vafljih …

  Spalnica je tako kot dnevna soba nastala iz dveh sob, saj je vmesna stena podrta. Zato je prostor dovolj velik še za zofo. Ta je v neki mariborski starinarnici dolgo čakala Tomaža Pandurja, da vendarle pride po rezervirano. Potem se je starinar nekega dne naveličal čakanja …

Ogledalo iz starinarnice, nanovo pozlačeno z zlatimi lističi. Pod njim je Marlesov bel predalnik iz 70. let. Na zgodovinskem kolesu trendov je spet v špici. Ne samo to, zelo lep izdelek je.
Postelja je narejena iz oreha, ki je nekoč rastel pred počitniško hišo. Mizar je naredil preprost okvir, lastnik pa je na vzglavje pritrdil oblogo iz slamnjače, da je mehko.
Obiskovalka prešteva: mizarjeva postelja, bidermajerska zofa, starinsko ogledalo, predalniki iz 70. let, nočni omarici iz 60. let, perzijska preproga – a si upate vi iz tega narediti udobno lepoto? Mala zbirateljska strast: škatle in zvezki, lepo vezani in oblepljeni.
Spalnica je v primerjavi z drugimi prostori zelo svetla, garderoba pa je najtemnejša. Nekoč je bila to lastnikova otroška soba.
Opravičuje se, ker še ni pritrdil okrasnega traku na še eni zofi. Tako tapecirno blago brezsramno kaže nitke ob robu. Ta drobna pomanjkljivost mi je všeč. Blago je tako kot še več predmetov v hiši iz Ikee. Celo garderoba ni ušla dekoriranju: namizne svetilke, okrasne krogle – nič življenjsko nujnega in vendar bi brez teh dodatkov življenje postalo pusto in golo. Kot kdaj že je, zato potrebujemo zavetja pred njim.
Hiša počasi dobiva novo podobo tudi navzven. Vrt postaja goščava, podobna tisti okrog gradu o Trnuljčici, in če je to vrt okrog vile Vera, bo nekoč ubran med zadržanostjo, in kipenjem, odmaknjenostjo in gostoljubjem. Predvsem pa bo prijazen ščit Verinih prebivalcev pred nepopolnostjo običajnega sveta.

Foto: KB