Delovni prostor doma opremimo in dekoriramo z reciklažo in lastnim ustvarjanjem.
Odločila sem se: odslej sem podjetnica z zanimivimi izdelki in posel na srečo vzcveta. Z njim so prišli računi, obrazci, dopisovanja – zato potrebujem poleg delavnice še delovni prostor doma oziroma domačo pisarno. Ali vsaj delovni kotiček.
Moj delovni prostor bo usklajen. Kaj to pomeni? Da bom šla v trgovino in kupila direktorski stol in veliiiko pisalno mizo in še veeeečjo sejno mizo s tapeciranimi stoli, obvezno v kromu in antracitno sivi ali pa v konservativni češnji in usnju? Pa ja! Prvič: še vedno moram biti varčna, velepisarna morebiti pride na vrsto, ko bom lastnica franšizne verige od Kamčatke do Patagonije. Drugič: to vendar ni moj stil, moj stil je … ženski. Iznajdljiv. Udoben.
To pišem na mizi, za katero je moja prababica zapisovala svoje uspele recepte v zvezek. Pol stoletja je miza dobro služila vsem potrebam, potem so jo potomci potisnili v kot na podstrehi, ker da je zastarela. Rešila sem jo pozabe in pajčevin, jo očistila in zloščila – glej vrabca, za delo z notesnikom in drobna pisarniška opravila je ravno pravšnja! Prihranek sem seveda takoj vložila v novo omarico, svetilko in uro, toliko ženska pa le sem!;)
Ko sem se odločala za podjetništvo, so mnogi rekli, da še za sol ne bom zaslužila. A so mislili, da nimam dosti soli v glavi? Saj ne rečem, da gredo ljudje na moje izdelke kot koze na sol, a bom čisto dovolj prodala. Neslanega čvekanja je vse manj, saj se vidi, da je v mojih zamislih ščepec soli. In sem šla in si kupila solnico – vanjo pa dala sponke. Obnese se. Če bo treba, jih bom pa s soljo zamenjala, da ne bomo neslanosti zganjali, ane?
Prosojna turkizna je letos moja barva – ni ne modra ne zelena, neujemljiva je. Navdihuje me. To je delovna barva mojega delovnega kotička, vendar ne pretiravam z njo. Kos turkiznega blaga z belimi pikami in ostanek rožastega blaga …
… pa ura s turkiznim ohišjem so dovolj za zdaj. Potrebovala sem le še nekaj časa, da sem izdelala ovitke za knjige ter preoblekla senčnik in stol.
Stene in omarica so bele: bela ne postavlja meja in se kar odpira v nova obzorja. Ustreza mojemu sedanjemu stanju. Dokupila sem še bele fascikle, bele škatle za shranjevanje, bele zavese, malo razkošje – belo preprogo, zavese, vazico.
Tej svetilki rečem luč za razmišljanje. Prižgem jo zvečer, ko potrebujem čas za ureditev vtisov in snovanje novih zamisli. V njeni mehki svetlobi se tudi lepo bere.
Polička je delo mojega očeta – šesti razred osnovne šole, tehnični pouk. Že dolgo je ležala v ropotarnici. Zdaj ima novo funkcijo in se zelo ponosno drži. V steklene kozarce za shranjevanje živil sem pospravila pisala, krede in podobno, da se mi ne valjajo po predalu. Tam bodo samo neplačane položnice – upam, da jih bom sproti poravnavala in bo predal prazen.
Od dneva, ko sem kot prv-črv stopila v šolo, sem občudovala tablo. Vedno sem si jo želela imeti doma. Ker nisem dobila primerno velike, sem si jo kar naslikala. Posebna tabla je, ker je pod črno še magnetna plast – ubila sem dve muhi na en mah. Potem sem sama izdelala magnetke. Oblak in dežne kaplje, ker za dežjem vedno posije sonce.
Stari stol je bil kot nalašč za mojo tazadnjo, ampak – ojej – čisto neprimerne barve! Oranžne, si predstavljate? Nič hudega, zapele so škarje in stol je dobil novo oblekco. Zdaj spada v moj poslovni svet.
Eh, tudi bela vaza je pravzaprav vrč, ko se je bom naveličala, gre svoje odslužit v kuhinjo. Nekaj hostinih cvetov mi je prinesel sosedov kobacaj – nasmukal jih je med mojimi trajnicami. Koprive je na srečo prezrl.
Ko vse postorim v delavnici, pridem sem v svoj delovni kotiček. Ventilator mi hladi razbeljeno glavo. Usedem se in počakam, da se mi zbistri glava, potem se začne papirna vojna: dacarji, birokrati, elektro …
“Kolk je teb fajn, ko si na svojem!” rečejo mnogi. Mhm, delam tisto, kar znam in kar rada delam, si mislim. Naj jim razlagam, kako sem vsa leta doslej iskala delo (in službo)? Naj jim govorim o tem, da moje delo hodi za menoj celo v spalnico? Ali naj jim pomežiknem in rečem, da sem pač ena velika srečkica?
Za dežjem pač vedno posije sonce, tudi na moji tabli v domači pisarni oziroma delovnem prostoru bo, zagotovo!