Obiskali smo Libanonske meze in druge užitke.
»To so okusi moje mladosti,« navdušeno pove Alja, ko jo vprašam, zakaj libanonska restavracija, zakaj meze. »Moje otroštvo, moja mladost je prežeta z dobro hrano, oba moja starša sta zelo dobro kuhala, vsaj dvakrat na teden smo gostili prijatelje in vsi so se z veseljem vračali. Seveda ne gre zanemariti dejstva, da so libanonske jedi izredno dobre, da jih ljudje res radi uživamo.«
Alja Hafner Tah, po mami Primorka, po očetu Palestinka, se je po študiju v tujini in karieri v marketingu odločila, da želi svoje znanje in ljubezen do libanonske hrane, ki je v celotnem prostoru Bližnjega vzhoda zelo priljubljena, deliti s prijatelji, znanci in tujci, morda v lastni restavraciji. Na poti do nje je Alja testirala svoje kuharsko znanje v krogu prijateljev in vsi, ki so jedli njene okusne libanonske jedi, so jo zato še bolj spodbujali, naj le odpre restavracijo. Ko je našla primeren prostor na Trubarjevi, je najprej sledilo opremljanje v sodelovanju s Špelo Modic iz Prostorame.
Aljine oči se zaiskrijo: »Imela sem precej natančen načrt, zamisel, kaj si želim imeti, od prelepe kredence v turkizno modri barvi do različnih starih stolov in miz. Opremljanje, no, iskanje starih stolov in kredenc je bilo po svoje zanimivo, večino sem našla na Štajerskem, v oglasih, obiskovala sem stare hiše, kmetije … Za dober vir se je izkazal tudi Center za ponovno uporabo,« pove Alja in prinese čudovit moder krožnik, ki ga je našla prav tam. V restavraciji boste lahko jedli na mizicah, oblečenih v edinstvene ploščice v turkiznih tonih, sedeli na taburetih, ki so delo slovenskih rok, izdelala jih je namreč Vesna iz sobezrazgledom. Luči so iz Maroka, zavese so naredili v Pleksemaniji, Alja pa jim je dodala še zlati lesk. Tako da je končni videz restavracije mešanica slovenskega znanja in dela ter orientalske barvne palete in izdelkov.
»Pri nas stremimo k prvinskosti, k avtentičnosti hrane, velik poudarek je na izboru sestavin, zdaj jih še lahko kupujem na tržnici, pozneje pa jih bomo uvažali, recimo brez jajčevcev lahko zaprem duri, celo leto jih moram imeti.« Vprašanje, ki se kar samo poraja, je, kdo ji pomaga v kuhinji, je našla arabske kuharje? »Ne, ne, nimam arabskih kuharjev. Res je, dolgo sem iskala kuharja in na srečo naletela na Matjaža Šinka, priporočili so mi ga prijatelji, češ da je nadarjen in naj poskusim z njim. Tri mesece in pol sva kuhala, sestavljala in razvijala jedilnik, na Matjaža smo prenašali znanje in libanonske okuse, ne samo jaz, tudi moj oče. Libanonske jedi so za kuharje tudi časovno zahtevne, poglej samo to, kar sem pripravila za vas, WARAK ARISH se kuha tri do štiri ure, BABA GHANNOUJ pa do dve uri.
Ta hip imamo 18 različnih mez oziroma predjedi; to niso samostojne jedi, vedno se jih naroči več, dve ali tri, v posameznih letnih časih se bodo malce menjale.« V času kosila se restavracija začne polniti; čeprav bodo vztrajali z à la carte jedilnikom, se pri njih dobi tudi kosilo, in sicer ena mesna in ena vegetarijanska različica. V trenutni situaciji je pogumno odpirati nov posel, a vendarle, če se dela z veseljem in strastjo, so rezultati po navadi dobri in zadovoljstvo vseh zagotovljeno. Res je, libanonske jedi so fenomenalne ali kot je zapisal nekdo na FB-strani libanonskih mez – perverzno dobre.
Fotografira: Klemen Brumec