Lepše kot doma?

Tik pred prvomajskimi počitnicami se ne spodobi, da bi pisali o čem drugem kot o prostem času. Navadno smo tako ali tako odločeni, da bomo ujeli tako hitro zmuzljive trenutke in jih preživeli po svoji duši in samo po svoji duši.

Že od nekdaj obožujem potovanja, počitnice in vse, kar je s tem povezano, kar pomeni, da obožujem tudi hotele, motele, apartmaje oziroma vse tiste prostore, ki obljubljajo, da bodo nekaj svetih trenutkov prostosti moj dom. V študentskih letih je že bilo tako, da sem pač oboževala vse: zanemarjene hostle, svoj puščajoči šotor, poceni B&b, skratka, bilo mi je popolnoma vseeno, kje bom spala, glavno da so zabava in dogodivščine na dosegu roke.

Seveda so leta preizkušanj prinesla svoje in danes se bom zelo težko odpravila nekam, kjer prostor ni vsaj tako lep ali še boljši kot doma (v redu, taborjenja so izvzeta, ker je narava tako ali tako najlepši ambient). Skratka, težko bom odštela težko prisluženi denar, da bom prišla v sobo s pohištvom iz bukovega furnirja s svetlečimi dodatki in pisano zofo, ki zaradi praktičnosti najbrž skriva veliko stvari, ki jih je pač bolje skriti. In kjer bo na tleh kraljeval skoraj nepogrešljivi moder tapisom, na oknih pa valovale pisane zavese, ki se obvezno tepejo z vzorcem s kavča, ali kjer je višek lepega, da so zavese enake kot kavč (včasih ne veš, kaj je huje!). Vsega tega v naši domovini v raznih turističnih objektih kar mrgoli! Res, kaj je s temi modrimi in modrozelenimi tapisomi in tapeciranimi stoli v apartmajih in hotelskih sobah? In to v hotelih, ki se ponašajo z bleščečimi štirimi zvezdicami! Za tako visok naziv se je treba, vsaj po moje, malce bolj potruditi tudi pri opremljanju.

Zdi se mi, da Slovenija ni tako za svetom, kot jo nekateri radi umeščajo z izgovorom, da se pri nas česa takega in takega ne dobi. Pravzaprav se za okusno opremljanje dobi prav vse, čeprav se zelo strinjam, da je ponudba manjša. Toda v času globalizacije in internetne trgovine je tudi ta izgovor hudo za lase privlečen. Mogoče je tudi ponudba domišljije, drznosti, okusa in znanja malce okrnjena, kar uperja kazalec na ljudi, ki se ukvarjajo z opremljanjem hotelov. Že v sosednji Avstriji se na turističnih sejmih in podobnih prireditvah iz leta v leto sprašujejo, kako bi naredili hotelske in apartmajske sobe prijazne, udobne in všečne gostom, kajti ugotovili so, da prostorna recepcija in jedilnica nista dovolj. Soba mora pozdraviti tako, da gost začuti olajšanje, da je na počitnicah, in ne tesnobo ob prenatrpanem prostoru, neokusni opremi in razstavljenem kiču. Za tovrstno opremljanje pa je fino zraven imeti kakšnega strokovnjaka in vedenje, da če se greš turizem, potem ni kar vsaka stvar dobra, ampak je potrebne malce več strategije, da bo prostor res ponudil vse, kar spada k sprostitvi in dobremu počutju. Ljudje postajamo vse bolj zahtevni in gotovo nam ni vseeno, za kaj trošimo denar. Še posebej, če gre za tako rekoč najemnino prostora v kraju, kamor smo se namenili s svojimi dragimi.

Slovenija ima nekaj svetlih izjem in skoraj praviloma so to posamezniki, ki so v svoje zasebne družinske hotele vložili dušo in sebe. Za tiste, ki sem jih obiskala, lahko mirno rečem, da so za zgled, in jih mirne duše lahko pokažem. Vmes me vedno znova razveseli odprtje še kakšnega objekta, ki izstopa po estetiki, miselnosti in ponudbi. Vedno se veselim trenutka, ko bom lahko spočila oči v lepih, prikupnih, drznih, sproščujočih, navdihujočih prostorih.