Ko se zamaši WC

Ena od naprav, ki v stanovanju ali kateremkoli prebivališču res morajo delovati je

… stranišče, WC, skret, hajzl … kakorkoli ga že poimenujemo.

To ni le prostor kar tako, to je privilegiran prostor, kamor se lahko umaknemo v tihe meditacije, kuhanje mule ali pa da dobimo stik s sabo. Ob izgovoru, da tam spotoma pustimo še svoje iztrebke …
Seveda ima moški živelj povsem svojevrstne navade ob določenih opravilih v tem prostoru. Že pri starših smo slišali pripombe ženskega dela hišnega prebivalstva, ki se je pritoževal nad neizmerno dolžino zadrževanja moških ob opravljanju njim ljube sedeče dejavnosti na školjki. Pri tem smo razbrali še dodano vrednost sporočila, da moški do školjke nimamo nobenega pravega odnosa, da ne znamo skrbeti za njeno čistočo, da je nikoli ne očistimo. To seveda sodi v repertoar komunikacije med spoloma, v kateri je zajeta tudi delitev dela.
Kadar vsakdanje življenje poteka brez odstopanj, stvari pač tečejo po svojem utečenem redu. Tudi z manjšimi očitanji moškemu delu, ki se uvrščajo v folkloro vsakdanjega domačega življenja.
Se pa zgodi, da se straniščna školjka zamaši! O razlogih te njene odločitve lahko razpravljamo v vsakem primeru posebej.
Ve se, da se školjko odmaši na več načinov. To po vseh predhodnih, a neuspešnih ženskih poskusih seveda postane moško opravilo. Izkušeni čistilci bodo vedeli, da je edini in res učinkovit način demontaža školjke, nato pa izbrskanje vsega tistega, kar je začepilo sifon na dnu. Opravila se ni za lotevati pred kosilom v naivnem upanju, da bomo s tem pripravili ugodne razmere za umirjeno sedečo dejavnost po kosilu. Prav tako nima smisla povpraševati, kdo je vrgel to ali ono prepoznavno reč iz godlje, ki je sodelovala pri postopku zamašitve. Če ne prej, se boste takrat srečali z novim prebivalcem v stanovanju, ki se imenuje – Nihče.
Vse te zgodbe sodijo v vrsto manj priljubljenih življenjskih izkušenj v moškem svetu  in razumljivo je, da se je to inteligentno bitje ukvarjalo tudi s tem, kako zabito straniščno školjko odmašiti po bolj enostavnem postopku, ki bi zlasti preprečil možnost neposrednega stika operaterja z vsebino zamašitve.
Pa se primeri ta nesreča nekemu gospodu, ki je svoj kruh služil z umetniškim delom na prostem, ob tem pa imel prijeten kotiček za oddih in bivanje, seveda s sanitarnimi prostori, kamor je ob svojih bioloških odpadkih verjetno odlagal še kaj drugega. Res je tudi, da ko se stranišče zamaši, izvedemo še nekaj poskusov praznjenja, vmes pa človeške potrebe ne moremo opraviti kam drugam,  in tako je tista odprtina dokaj polna sestavin specifičnega vonja in videza.
Vrli gospod je svojo inovacijo čiščenja stranišča zastavil takole: videvši na svojem delovišču kompresor, se domisli, da bo porinil v straniščno luknjo cev, odprl zrak pod tlakom in tako porinil vsebino fekalij iz školjke naprej po odtoku. Imel je dva mlada pomočnika, ki jima je podelil posebne naloge: prvi je bil odgovoren za odpiranje ventila za zrak na kompresorju, drugi je bil kot vmesni člen v komunikaciji med operaterjem cevi ob školjki – za to izborno nalogo je vrli gospod umetnik določil kar samega sebe, in odpiralcem ventila.
Zgodbo sem slišal iz ust tega vmesnega komunikacijskega člena. Vse se je zgodilo v trenutku: gospod je dal znak za izpust zraka, pripovedovalec je pomahal fantu na ventilu in v naslednjem hipu je zrak opravil svoje. Seveda z manjšim presenečenjem: vsebina, ki naj bi potovala po cevi naprej, se je iz neznanega razloga odločila zapustiti školjko po najkrajši poti v nasprotni smeri. Žal ji je tam pot prekrižal optimistični umetnik in srečala sta se v nepozabnem objemu.
Zgodba se je tu nepričakovano končala in o vsem, kar je sledilo, ni bilo nikoli nobenega umetnikovega poročila.

Fotografije je iz albuma kopalnica.