Je neokus tudi okus? Okus imamo ali pa ga nimamo!
Moja zadnja kolumna (in očitno že kakšna prej) o opremljanju slovenskih hiš in stanovanj je naletela na različne odmeve. Hvala bogu! Nekaj bi bilo hudo narobe, če bi se vsi strinjali z menoj. Skratka, nekatere je zmotilo, da sem za rjavo pohištvo napisal, da je bljak. Ja oprostite no, beseda bljak pa res ni tako usodna! Tudi prav, če imajo nekateri radi masivno, neuporabno in nesodobno rjavo pohištvo, sam ga pač ne maram in nimam težav to napisati. Tudi tega ne, da so nekateri Slovenci samo Slovenceljni, ne. Ker pač so, kakor sem tudi sam za marsikoga čuden, aroganten, celo nesramen itd. Ni problema, tak pač sem, vsak ima pravico do svojega mnenja, je pa primerno, da se ne prestopi meja dobrega okusa. Je bljak ta meja? Menim, da res ne …
Čisto nič me ne moti, da imajo ljudje svoj okus (ali neokus, stvar debate pač), še posebej če ga znajo zagovarjati in stati za njim. Vendar je treba sprejeti dejstvo, da nekateri pač nimajo okusa. In pika. Gre mi na živce, da posamezniki temu rečejo drugačen okus. Saj mogoče je pa nekaterim tudi povsem vseeno, v kakšnem domu živijo, jim je pač figo mar, kakšne oblike in barve je kavč, ali je stena v spalnici bela ali črna, ali so po tleh v kuhinji ploščice ali laminat … Hecno pa se mi zdi, da se nekateri bralci portala Dom in stil hitro počutijo ogrožene in se očitno prepoznajo kot Slovenceljni brez okusa. Saj gre samo za moje subjektivno mnenje. Ki se ga ali sprejme ali zavrže ali spregleda, spet stvar vsakega posameznika. In kam bi pa prišli, če bi samo hvalili in bi kot kolumnist vse sladkorno odobril in bi bilo vse tako fino in fajn? Nikamor. Spremembe rinejo stvari naprej, ob takšnem pisanju, kot je moje, skromnost gor ali dol, se vsaj krešejo mnenja, ki lahko spremenijo kakšno prepričanje, predsodek, dajo kakšno novo idejo itd.
In nekateri bi radi videli moje stanovanje, češ, le v čem pa ta »domišljavec« živi. Z veseljem ga poslikam in na ogled postavim. In ja, tudi moje stanovanje ni idealno, imam še načrte z njim. A sledim svoji viziji in bo vedno lepše, vendar nikoli idealno, ker idealov ni. Pa tudi »sky is not the limit«* pri mojem opremljanju stanovanja žal ne velja. Čeprav to še ne pomeni, da ima človek z več denarja boljši okus, včasih celo nasprotno. Prav ti imajo včasih, ko ne vejo, kaj vse bi si nakupili, da bi naredili vtis, namesto dnevne sobe – muzej.
Ah, dajmo si duška in si naredimo dom tak, da bomo v njem res uživali!
*nebo ni meja
Kolumna odraža osebno mnenje avtorja.
Fotografija je iz albuma najino gnezdece.
