Milano, glavno mesto Lombardije in gospodarska prestolnica Italije, je v svetu znan po svojih modnih ustvarjalcih, oblikovalcih in uspešnih podjetjih. In po neskončno dolgih delavnikih. Kako pa zadiha ob sobotah?
Disovci smo se podali na ulice Milana, mesta, ki ga je treba uživati, kot je pravil slogan “Milano da bere” iz osemdesetih let. Sobotno dopoldne nas je sprejelo s poletno vročino, ki je pronicala skozi jutranjo meglo.
Park ob gradu Sforzesco je bil poln ljubiteljev teka, svatje kitajskih mladoporočencev pa so se veselili nasmihajočega se sonca. Ob vhodu v park stoji dolga vrsta javno dostopnih koles, ki jih je občinska uprava priskrbela za lažje in hitrejše pomikanje po mestu. Tako kot v marsikateri drugi evropski prestolnici so tudi ta kolesa masivna in težka ter od daleč prepoznavna – mogoče pa so zato kraje redkejše?
Milano se v sobotno dopoldne prebuja le počasi, ulice so prazne in lastnice trgovin urno pomivajo pločnike pred vhodnimi vrati. Pomivalci oken hitijo, da bodo izložbe sijale ob prihodu sobotnega vrveža.
Petkova noč je v predelu Brera, znanem po mnogih trendovskih in ekskluzivnih lokalčkih, burna in glasna, sobotno jutro pa je spokojno in tiho.
Brera je eden izmed najlepših in najstarejših mestnih predelov.
Iz njenih ulic vejejo resnobnost in skrito razkošje, ki ga lahko le slutimo. Nekatere izmed teh palač si lahko tudi ogledamo, ker so v njih uredili muzeje.
Na vsaki ulici se skrivajo zanimive izložbe starinarnic, umetnostih galerij in prodajaln vsakovrstnih retro predmetov. Po številu slednjih sklepamo, da se retro moda še ne bo tako hitro izčrpala.
V ozkih ulicah so potuhnjeni zanimivi ateljeji in trendovske trgovinice. Na primer tale, kjer med drugim ponujajo Juretzkove stole iz rabljenih oblačil.
V Breri lahko obiščete slavno Pinakoteko, kjer so na ogled mojstrovine italijanske upodabljajoče umetnosti. Prava poslastica za ljubitelje tovrstne umetnosti.
Notranje dvorišče z ložami, kipi uglednih literatov, znanstvenikov in mecenov in kopicami študentov in turistov z vsega sveta nas popeljejo v sen italijanske umetnosti in renesanse. Vlogo te ustanove je začrtala – kdo bi si mislil – cesarica Marija Terezija med Avstroogrsko vladavino v Lombardiji. Prav ona je v ta nekdanji samostan namestila pinakoteko, umetnostno akademijo, inštitut za znanost in literaturo, knjižnico, astronomski observatorij in botanični vrt.
Skozi Brero se pretaka zgodovina Milana, mesta, kjer je večina pročelij prebarvana z oker barvo različnih odtenkov v kombinaciji z modrimi naoknicami.
Kaj pa tisti Milano, o katerem sanjajo modni privrženci in ljubitelji najnovejših trendov? Ta doseže vrelišče na ulicah modnega pravokotnika, ki ga sestavljajo ulice Montenapoleone, Manzoni, della Spiga in korzo Venezia. Izložbe se bohotijo z volnenimi plašči in krznom, blago pa v pozno poletni vročini oblegajo le premožni kupci z bližnjega Vzhoda in Rusije. Nam je bila bolj všeč tale Alessijeva oblekica, mogoče ideja za natakarje, ki vedno iščejo manjkajoči pribor.
Pot nas zapelje mimo operne hiše La Scala. Ali ste vedeli, da si poleg vrhunskih predstav lahko ogledate tudi ateljeje in delavnice, kjer nastajajo kostumi in kulise, ki jih ustvarja 150 obrtnikov, umetnikov in delavcev?
Stolnica ali Duomo, kot na kratko pravijo Milančani, je za vogalom, na trg se bomo podali kar skozi galerijo Vittorio Emanuele II, eklektično mojstrovino, ki je nastala pred sto petdesetimi leti.
Milančani so si namreč zaželeli modernega zbirališča, ki bi njihovo mesto postavilo ob bok drugim evropskim prestolnicam.
Zato so razpisali natečaj, na katerem je zmagal mladi arhitekt Mengoni s strukturo iz železnega ogrodja in stekla v obliki križa, z veličastnim osmerokotnikom na stičišču štirih krakov.
Galerija predstavlja še danes eno izmed najbolj prepoznavnih točk v mestu, kjer bomo našli tako prodajalno znamenitih Borsalinovih klobukov kot restavracijo s hitro prehrano, ki je morala slavnemu kraju prilagoditi tudi svoje izveske.
V Milanu so še vedno ohranjene starinske bleščeče kavarne, ena izmed teh je Zucca in Galleria, ki je bila že pred poldrugim stoletjem zbirališče slavnih. Ob pogledu na njene presunljivo lepe mozaike lahko le potrdimo naše prepričanje, da se vlaganje v umetnost vedno povrne. Pomislite le, da ti mozaiki že vsaj celo stoletje privabljajo goste na jutranjo kavo in večerni aperitiv!
Končno smo na trgu Duomo, nad katerim kraljuje stolnica z romansko obliko in gotskim okrasjem. Gradnja je trajala kar 600 let in Milančani še danes zadevi, ki se vleče v nedogled, pravijo, da je Longh comm la fabbrica del Domm, dolga kot gradnja stolnice. V tako dolgi dobi so se načrti večkrat spremenili, tako da je današnja podoba sinteza mnogih slogov in prijemov.
Stolnica je daleč najbolj razpoznaven znak Milana, pozlačeni kip Matere Božje, ki bdi nad mestom na najvišjem kapitelu, pa je vstopil v vsakdanji pogovorni jezik. Ko kdo omenja kraj v senci Madonnine, gotovo misli prav na Milano.
Središče mesta je zaživelo, ob tramvajskih postajališčih so se namestili tudi poulični prodajalci.
Na ulici Torino naletimo na novo poslopje trgovine z obutvijo Geox, ki so ga poimenovali tudi Breathing Building. Priljubljeni slogan, da gre za obutev, ki diha, naj bi veljal tudi za pročelje. Barvni kvadrati iz jekla se namreč odpirajo glede na potrebe hlajenja, obenem pa prepuščajo svetlobo in razgled.
Milano je prepreden z gostim omrežjem tramvajskih linij, po katerih potujejo tako moderni zaobljeni vagoni kot tisti iz 30-ih let 20. stoletja, ki sploh niso nobena redkost. Za tiste, ki želijo prirediti izvirno poslovno ali rojstnodnevno zabavo, je na razpolago tudi tramvaj z gostinskim osebjem. Aperitiv z ogledom Milana – privlačno!
Poleg tramvajev in avtobusov je premikanje po Milanu možno tudi s podzemno železnico. Vendar bo sedaj že čas, da si malo oddahnemo.
Foto: KB
JS