Sprehod po ljubljanski razstavi bonsajev z razlago
V ljubljanskem hotelu Mons je 8. in 9. maja potekala IV. mednarodna razstava bonsajev slovenskih in tujih mojstrov. Spremljale so jo delavnice, kupiti pa je bilo mogoče tudi vse potrebno za bonsajistiko.
Haiku
drevesa spijo
v dlaneh zvestih jim posod
je svet kdaj varen
»Gremo gledat bonsaje!«
»Bonsaje? Kaj so bonsaji?«
»Tako imenujemo majhna drevesca, gojena v posodah, ki jih gojitelji postrižejo in oblikujejo tako, da so videti odrasla, zelo stara, kdaj tudi skrivenčena drevesa v naravi.«
»To je vendar nasilje nad drevesi!« vzroji sedemletni pomladek. Aleluja, dvojčka se vzgajata k spoštovanju vsega živega – maček, odslej ti ne bo treba bežati pred njima, solata in brokoli sta pa itak od vekomaj varna!
In gremo roditelji in sekcija za zaščito bonsajevih pravic do dostojanstva na 4. mednarodno razstavo bonsajev, ki je bila ta konec tedna na ogled v ljubljanskem hotelu Mons.
Valter Škrabar s svojim bonsajem rujem
Imamo srečo, takoj na začetku razstavnega prostora, kjer je razstavljenih okrog sedemdeset bonsajev iz Slovenije in desetih tujih klubov, naletimo na Valterja Škrabarja, ki bo junija na konvenciji Evropske bonsajske zveze v Zürichu v Švici zastopal Slovenijo na tekmovanju novih talentov. »Zakaj tako mučite drevesa?« ga napade sekcija za pravice bonsajev. »Se vama zdi, da jih mučimo? Drevesa v naravi so morda podvržena še mnogo hujšim preizkušnjam kot ta v posodah. In ker zelo skrbimo zanja, bodo lahko učakala višjo starost kot v naravi, tudi po več sto let. Jabolka jesta? Tudi jablane obrezujemo, da so rodna.« Hm, aktivista še vedno nezaupljivo opazujeta brine, rdeče bore, javorje in druga dreves, ki kot da bi prišla iz miniaturne dežele idealnih razmerij, ki kot da so simbolne upodobitve vztrajnosti, preživetja za vsako ceno, kljubovanja naravnim preizkušnjam. Skrivenčena in načeta, vendar v okvirih zlatega reza in drugih likovnih razmerij.
Škarje, žica, dleto in kdaj celo ogenj so orodje bonsajista.
Bonsaj je zelo stara japonska umetnost vzgoje drevesc in rastlin, ki jih ohranjamo majhne, kar dosežemo s posaditvijo v majhne posode in z obrezovanjem. Cilj gojiteljev je doseči takšno lepoto, kakršno ustvarja narava. Beseda bonsaj izhaja iz japonščine, ‘bon’ pomeni posoda, ‘saj’ pomeni drevo, dobeseden prevod je torej drevo v posodi. Veščina izhaja iz več kot dva tisoč let stare kitajske tradicije iz obdobja dinastije Jin. Na Japonsko je bila prenesena okoli leta 1300 prek Koreje. V Evropi se je bonsaj razširil v 70. letih, zelo uspešni so Italijani, dobri so tudi Nemci, Francozi, Belgijci, Angleži, prebijajo se države nove Evrope: Češka, Poljska, Slovenija … in stara celina kot mladi učenec dohiteva in kdaj prehiteva starodavnega mojstra.
Pravila japonske kulture oblikovanja bonsaja so se izoblikovala skozi stoletja. Z njimi lahko oblikujemo spodoben bonsaj, vrhunske stvaritve pa nadgradijo naravni talent, navdih in izkušnje. Drevesa so oblikovana po natančnih pravilih v različnih, točno določenih slogih kot so formalni pokončni čokan, neformalni pokončni mojogi, nagnjeni šakan, kaskadni kengaj in drugi. prihodnostjo.
Kitajski brin Poljaka Piotra Czemijakowskega je žirija izbrala za najlepši bonsaj na razstavi.
Laiki smo, po čem lahko presojamo odličnost tega ali onega primerka? Zakaj je na primer žirija ta kitajski brin Poljaka Piotra Czemijakowskega izbrala za najlepši bonsaj na razstavi? Lahko vidimo, da je drevesce oblikovano po tretjinah, da je v ravnovesju … »Glavno merilo je še vedno vtis, ljubezen na prvi pogled,« pravi Valter, »potem pa pridejo na vrsto tehnična merila: razmerja med višino debla in njegovo širino naj bi bilo pri bonsaju blizu idealnega razmerja 1 : 6, odvisno predvsem od stila; deblo mora prehajati v korenine tako, da dobimo občutek trdnosti, vrh naj bo le eden in naj se konča v osnovni smeri … veje se ne smejo križati, vrstijo naj se izmenično, njihova debelina mora biti v razmerju z deblom, med njimi je praznina, proti vrhu se manjšajo … vse komponente morajo biti v ravnovesju.«
Zapleteno, si rečemo, Valter pa pokaže edino napako omenjenega Poljakovega bonsaja: ena od korenin prerašča drugo. Že mogoče, nam pa se prav ta podrobnost zdi simpatična, kot nekoliko predolgi palci na nogah očarljive manekenke. »To drevo izraža muko, boj za življenje, deblo ponazarja princip živega janga in mrtvega jina,« razlaga naprej Valter, ki je Kraševec, zaposlen kot krupje v igralnici. Zato goji predvsem drevesne vrste, ki uspevajo na Krasu. »Listavce, saj so ti avtohtoni pri nas, črni bor je prinesen od drugod.« Na razstavi je predstavil ruj (Cotinus coggygria) in gaber (Carpinus betulus), sicer pa ima doma čez 30 bonsajev. Družina – žena, brat, mama in oče – ga podpirajo pri njegovi strasti, tudi tako, da bonsaje skrbno zalivajo med njegovo odsotnostjo, saj pri nas še ni »bonsaj hotelov«, kamor bi gojitelji oddali svoje primerke v oskrbo med odsotnostjo.
Rastline v plitkih posodah in s samo kapilarnimi koreninami, glavne so namreč izrezane, je pač treba skrbno nadzorovati in vsak dan zalivati, da ne usahnejo. Toliko za morebitne hipne navdušence. Tudi potrebno orodje je drago, za osnovni komplet boste odšteli vsaj 200 evrov, »s posodami pa je tako kot z avti,« pravi Valter: »nekatere so avtorsko delo in drage, druge so iz množične proizvodnje in zato dostopnejše.«
Jamadori po krivljenju in žičenju
Medtem se iz delavnice sliši vzdihovanje ob naporu: trije moški krivijo jamadori, v naravi izkopano podlago za bonsaj, v želeno krivuljo. Predstavljajte, si, da vam nekdo ostro potisne hrbet k kolenom, ker pa z doseženim še ni zadovoljen, vam nekje v višini prepone hrbtenico prelomi v nasprotni smeri in neoliko levo, da vas le še koža drži skupaj. Potem vas bo še povil z žico in tako boste obstali za nekaj let, dokler se telo ne bo prilagodilo sadistovim zahtevam – no, tako je bilo videti in dvojčkoma so se oči širile. Vendar navzoči mojstri trdijo, da drevo kljub hrskanju v notranjosti debla ni ogroženo, dokler je lub cel. Po njem namreč srka iz korenin vodo in hranila.
Celotna kompozicija dobiva obris nepravilnega trikotnika, kjer vrh predstavlja nebo, srednji kot človeka in najnižji zemljo. Podobno kot ikebana, prav tako japonska umetnost aranžiranja cvetja in zelenja. Oblika nepravilnega trikotnika je skoraj nujno pravilo oblikovanja bonsajev, saj se ta oblika večinoma pojavlja v vseh naravnih oblikah dreves. Popolne ovalne ali okrogle oblike krošnje drevesa v naravi namreč ni.
Posoda naj bi bila dolga približno 2/3 višine drevesa oziroma 2/3 širine krošnje. Velika drevesa s tankim deblom sadimo v manjše posode. Poudarja značilnosti drevesa, izbere se jo šele proti koncu preoblikovanja.
Ali lahko sami usvojimo vsa pravila in postopke? Tako Valter kot Tomaž Kovšca, predsednik Slovenskega bonsaj kluba, svetujeta obisk začetniškega tečaja in druženje s prekaljenimi gojitelji. Pa je treba vsem pravilom slepo slediti? In kakšno vlogo ima subjektivnost pogleda? Valter: »Pravila v bonsajistiki niso zabetonirana in jih kdaj kršimo glede na potrebe in vizijo, vendar so za vsakega začetnika nujna opora. Olajšajo nam odločitve za obliko. Potem pa se vse življenje učimo in stremimo k idealu, vedno smo na poti do cilja.«
Priložnost za nakup primernega materiala in bonsajev, najdražji je stal 1500 evrov.
To ni konjiček za hlastneže: najprej poiščemo drevo v naravi , ga nekaj časa opazujemo in pripravljamo na izkop (pri tem pride še kako prav GPS, shraniš koordinate izbranega primerka, pa ti je naslednjič prihranjeno dirjanje po gozdu), potem ga dve, tri leta vzgajamo v posodi in četrto leto ga lahko resneje oblikujemo: obrežemo in ožičimo, da deblo in veje upognemo v želene linije. Valter pokaže svoj ruj, ki ga goji že osem let – našel ga je napol požaganega ob kolovozu, kjer je čezenj večkrat zapeljal traktor. Ta v loncu gotovo utrpi manj nasilja, kot ga je v naravi. Gojitelj, ki je na razstavi uredil tudi zen vrtiček pred vhodom, bi rad nekoč tak vrt uredil doma: japonski slog, kraško gradivo. Vso srečo junija na tekmovanju novih talentov!
Iniciacijski za Tomaža Kovšco je bil film Karate Kid pred dvajsetimi leti. Po letih samotnega odkrivanja bonsajizma je leta 2004 soustanovil Slovenski bonsaj klub. Sedaj teče »pravljično sedmo leto delovanja za 54 članov, res aktivnih je okrog 20. Prihajamo iz vse Slovenije in smo po poklicih vse od zdravnika do avtomehanika,« pravi Tomaž, ki je športni novinar. Od leta 2006 je klub član evropske zveze. Tako so ustvarjene poti za izmenjavo znanja in primerjavo dosežkov, kakršnih pred leti ni bilo. Tomaževa 20-letna zgodba je zgodba o iskanju virov, ki so bili nekoč težko dosegljivi. Sam se je odpravil v Heidelberg po napotke, delo ga je ob poročanju z olimpijskih iger v Naganu na Japonskem pripeljalo v Obuse, učil se je na Evropski bonsajski univerzi Crespi v Milanu … Zdaj skupaj s prijateljem Rajkom Podgornikom Rešem vodi svojo bonsajsko šolo Tora in na delavnicah in z razstavami prenaša znanje na druge. Napisal je tudi knjigo Bonsaj: umetnost in filozofija, izdano leta 2005. Tomaž je na razstavi predstavil dva kitajska brina (Juniperus chinensis ‘pfitzeriana’ in Juniperus chinensis ‘itoigawa’) ter rešeljiko (Prunus mahaleb): »Upam, da s takimi razstavami širimo znanje o pravem bonsaju. Tu ljudje spoznajo, kako nastane pravi bonsaj in da je živa umetnina, ne pa kič, ki ga lahko kupimo po trgovskih centrih.« Tomaž upa, da bo ta razstava že leta 2012 hkrati tudi konvencija Evropske bonsajske zveze. Če bo kandidatura uspela, bodo v Ljubljani na ogled najlepša drevesa iz 19 evropskih držav članic.
Bonsaj je način videnja sveta, je umetnost in je filozofija. Je vzgoja živega sveta in sebe. Je vzgoja nasilje? Sekcija za zaščito bonsajevih pravic do dostojanstva se še ni izrekla.