Ureditev grobov: več denarja, manj efekta? Manj nadzora, lepši rezultat?
Predstavljamo vam en segment ureditve naših pokopališč, in sicer zasaditve grobov, kot smo jih posneli ob obisku na Žalah v Ljubljani. Ne kritiziramo, ne napotujemo, le razmišljamo o rešitvah, ki smo jih videli. Naslednji odstavek lahko tudi preskočite.
Ureditev naših grobov se zgleduje po mediteransko-katoliškem bazenu in vsaka njihova sestavina ima dolgo simbolno in materialno tradicijo. Če obiščemo rimsko pokopališče v Šempetru v Savinjski dolini, razberemo mnogo več sorodnosti med njim in Žalami kot denimo med Žalami in stockholmskim pokopališčem Skogskyrkogården: v Šempetru in na Žalah prevladuje gradivo nad naravo in se poudarja veličina posameznika, elementi se grmadijo na dokaj majhnem prostoru, narava je ukročena s tlakovanjem in prekrivanjem, v Stockholmu vlada posmrtno brisanje individualnih razlik in dajanje prve besede živi naravi. Na Žalah se kopičijo detajli na vsakem ozko omejenem individualnem prostoru ne glede na soseščino, v Stockholmu opazimo dokajšnjo poenotenje in zadržanost.
Nič ni narobe ne z enim ne z drugim načinom ureditve pokopališč in grobov, kadar je žalujočim v oporo. Kadar pa tradicija postane zapleten, mučen zbir zahtev, pravil in prisile, kadar zahteva veliko časa, dela in nenazadnje denarja, takrat je čas za premislek in ukrepanje.
Mnoga slovenska pokopališča so nastala po dekretu cesarice Marije Terezije leta 1751, ki je prepovedal pokopavanje v cerkvah in okrog njih. Grobna polja na njih so v osnovi še vedno podobna nekdanjim: pas za nagrobnik in del za pokope. Če primerjamo naše običajne grobove iz preteklosti in sodobne grobove, opazimo, da so stare, dokaj ozke kamnite, železne ali celo lesene križe in nagrobnike zamenjali veliko večji nagrobni spomeniki, ki se velikokrat zgledujejo po nekdaj samo bogatim dostopnih grobnicah. Nagrobniki se namreč širijo v grobno obrobo ali celo nagrobno ploščo, ki prekriva ves grobni prostor. Nekdaj je bila celotna grobna gomila porasla s travo ali posajena s skromnimi trajnicami, kot so stare sorte krizantem, vrtnih nageljčkov, vijolic, šmarnic, bršljana, z nekaj sezonskimi cvetlicami, kot so mačehe, in s pušpanom, lovorjem, staro sorto vrtnic ali tiso. Obrobe velikokrat ni bilo in gomila je prehajala v okolico brez ostre zamejitve. Danes so meje največkrat ostre. Grobno polje je natančno zamejeno na popločen ali peščeni del in gredico za rastlinje.
Slovenci stavimo na totalnost. Prepričani smo, da bodo samo celostne rešitve dovolj dobre. Tako kot hočemo “popolne” hiše, kjer bo streha zdržala dve generaciji, oken ne bo treba obnavljati 50 let, bo dovolj prostora za nas in vse potomce in še za avte in telovadnico, tako hočemo tudi grobove, ki bodo zahtevali kar najmanj vzdrževanja in bodo vedno bleščeči, popolni, lepi. Vse drugo je nemarnost in kaže okolici našo osebno nepopolnost, ki se jo od malega trudimo krotiti in tajiti pred javnostjo.
Edina motnja v tem načrtu je živa narava, ki živi po svoje. Na pokopališčih se lepo vidi naš odnos do “discipliniranja” rastja: pet mačeh v prvo vrsto, štiri v drugo, pet v tretjo, obsute s črno zemljico rastejo ena bela, ena modra, ena bela, modra …
Ta grob obroblja ob vznožju bršljan, lastniki so ga pred prvim novembrom strogo pristrigli. Grobno polje so razdelili na tri enote in jih simetrično zasadili z jesensko vreso in hebami. Žal gola površina, posuta z zemljo, prevladuje nad zasaditvijo. Za prevlado živega nad neživim bi potrebovali veliko več rastlin.
Tudi ta grob je posajen s pisanolisto sorto bršljana, ki je pred dnevom mrtvih prav tako prestal krotenje s škarjami. Ob njem so na vsaki strani posajene hebe, spredaj pa ovalni prostor zapolnjujejo rumene mačehe. Črni zahtevni granit sicer mehčajo zeleno-rumeni odtenki, vendar še vedno prevladuje mrtva tvarina. Občutek teže in nemoči. Na srečo je lončna krizantema ravno tako rumene barve.
Staro ozko grobno polje ostaja v svojih mejah, toda novi robniki so bleščeče polirani. Natančno pust bel pesek okrog groba in temni robniki zamejujejo diagonalno posajene raznobarvne ciklame. Ker z njimi tekmujejo tudi številne sveče, so samo drobni dekorativni dodatek.
Grob je razdeljen na tri četrtine peščene površine in četrtino grede, ki je nanovo zasajena z nekaj mačehami in jesenskimi resami ter trdolesko. Število rastlin ne zadošča za omilitev vtisa puščobnosti in prevelikega groba. Verjetno bodo lastniki prihodnje leto trdolesko zamenjali z novo rastlinico, saj želijo nadzorovano rast.
Starejši imenitni grob iz belega marmorja ima na levi in desni dve ozki polji, namenjeni zasaditvi. Simetrično so posajeni pritlikava bora, plazeča brina in travi. Zasaditev ni optimalna, vendar predvsem trava kar demonstrira vedno novo zmago življenja nad smrtjo. Zasaditev ne terja veliko dela.
Skromnejši grob s peščenim vznožjem in gredico je načrtovano ali po naključju ustvaril zanimivo sozvočje s črnim nagrobnikom. Neambiciozna zasaditev sredozemske pepeluške ob straneh in temnoliste vednocvetoče begonije je ob “obzirnih” vzdrževalcih čez poletje prerasla gredico in ustvarila mehak prehod med peskom in nagrobnikom. Nežno in vendar trpežno srebrnkasto pepeluško poživlja karminasto rdeče cvetje begonije. Žal se bodo begonije umaknile mrazu – upamo, da pepeluška ostane. Lepo bi jo dopolnila jesenska ali spomladanska resa.
Še en tipični sodobni grob.
Starejši grob z betonskimi robniki, ki jih počasi preraščajo lišaji in mah. Kljub navidezni nevzdrževanosti je bolj prijazen od poliranosti (mimogrede, ali se vam ne zdi, da bi marsikateri pokopališki marmor ali granit moral končati v kopalnicah in ne na takem simbolnem prostoru?)
Lastniki dopuščajo, da bršljan nekoliko obrašča nagrobnik in manifestira prevlado življenja nad smrtjo. Modra pacipresa, vednocvetoče begonije in praprot so prej naključna združba kot stvar premisleka, vendar je skupni vtis kljub temu mehkejši od mnogih grobov “na črto”. Za naš okus.
Črni široki robniki iz poliranega granita omejujejo veliko grobno polje, ki je posuto z belimi prodniki. Ob vzglavju in vznožju je posajenih več zimzelenih rastlin, kot so hebe in netreski, in nekaj jesenskih res. “Igra” z drobnejšimi in debelejšimi prodniki ter nesimetrično zasaditvijo vendarle ustvarja dokaj prijazno celoto, ki spominja na japonske vrtove.
Star betonski okvir napolnjuje blešče bel prod. Puščobnost in neživost razbija samo trdoživi netresk v košarici. Človek si zaželi, da bi prerastel celotno grobno površino.
Še en tipični grob s tretjinsko razdelitvijo: dve tretjini pripadata pesku, tretjina počasi rastoči kroglasti pacipresi, nekaj travam in jesenski resi. Zaželimo si, da bi taka zasaditev prerasla ves grob.
Grob je vzdolžno radeljen na dve enako veliki polji. Eno prekriva puščoben pesek, drugo je podjetno prerasla sukulentna združba. Temnordeče krasule so imenitne.
To so podobe našega sprehoda po Žalah in opazovanja zasaditev na njih. Nalašč smo se izognili najbolj ponesrečenim rešitvam in tudi najbolj podjetnih ali uspelih nismo iskali. Kakšna zasaditev grobov pa je vam blizu?
Mirjam
Foto: KB