Alpska hiša

Ne? Verjetno  živita v lepi hiši, zgrajeni v pravem alpskem stilu, kjer je pročelje iz kamna. Hiša stoji nekje na planoti v Julijcih, obkrožena je s tropom ovac in čredo krav … Zdravilne rožice cvetijo na vsakem koraku, elektriko pridobivata s pomočjo sončnih celic, vodo iz lastnega zajetja …

Točno taka je alpska hišica, zgrajena leta 2000, z vsemi ustreznimi dokumenti in dovoljenji. Lastnika sta se načrtovanja hišice na planoti lotila skrbno in premišljeno, s pomočjo natančnega pregledovanja in branja množice knjig, ki jih imamo Slovenci o hišah v alpskem svetu.

Fasada je zato oblečena delno v  kamen, delno v les, okna so majhna (ker se svetlobi nista želela odpovedati, je v spodnjem odprtem družinskem prostoru veliko oken, devet jih našteje lastnica). Vsa okna so zavarovana z zaščitnimi mrežami, skovanimi v Kropi. Kovane gartre so razlog, da na okna niso dodali dveh prečnih palic, ki sta sicer tradicionalni pri alpskih hišah. Lastnika v svoji hribovski oazi nič nista prepustila naključju, zato sta obisk in bivanje v tej hišici prijetna, varna in navdušujoča.

Hiša se v celoti zgleduje po tradicionalni gradnji v alpskem stilu. Zunanja okna so  podprta z leseno preklado, kot je bilo to včasih, le rožic ni na oknih. Lastnica se nasmehne: v gorskem svetu, kjer ti jutra popestrijo obiski različnih živali, tudi gamsi in radovedne vaške koze, ki mimogrede po strehi priplezajo v prvo nadstropje, so rožice utopija. Kaj hitro končajo v trebuščkih štirinožnih obiskovalcev.

Hiška in pripadajoča gospodarska poslopja so sezidani enotno, vključno s kritino. Le pri kritini so skodle zamenjale opeke. Skodle namreč potrebujejo za svoj obstoj zračno odprto podstreho, glede na bivalni namen hiše se ne bi obnesle in ne bi imele dolge življenjske dobe.

Pozdravijo nas vrata s kljuko, ki je bila  najdena v gozdu in primerno obdelana.

V predprostoru se  pogled najprej ustavi  na vratcih v krušno peč ter pleteni košari, polni rokavic. Lično pospravljene in vedno pri roki. Ideja, vredna posnemanje za vse, ki po hiši običajno iščemo predmete za dnevno uporabo!

Notranjost hiške je topla, domača, v mrzlih dneh vabi k sedenju ob krušni peči. Ob natančnem pregledu pečnic na krušnih peči se zdi, da je bil pečar nekoliko nenatančen, saj razmiki niso enotni, morda je katera od pečenic tudi postrani – toda vse je bilo storjeno z namenom. Lastnica je v hiši želela pristne in tradicionalne elemente, zato je strogo nadzorovala pečarja, da je peč postavil šlampasto.  Pripomni, da pečarju ni bilo všeč, svoje delo ja opravlja natančno in vestno. Krušna peč je središče spodnjega skupnega prostora, v njej se za širšo družino en, dva, tri speče pica ali pa se celo dopoldne kuha slastni golaž, medtem ko lastnika opravljata svoje delo v naravi.

Podrobnosti, kot so karnise nad okni, lesen sušilnik perila nad krušno pečjo, podedovana miza,  stol in komoda, nas popeljejo v čas naših babic. Prijeten je občutek, da je nekdo lepo uporabljal pohištvo ter skrbel zanj in ga  negoval.

Potovanje skozi čas potrjujejo lepo ohranjene skrinje. Najstarejša je iz leta 1856, restavriranja skrinje in njene prelepe poslikave se je lotila lastnica sama.

Kuhinja je prehodna z vzidanim štedilnikom in prijetno razporeditvijo elementov.

Na ogled postavljene zajemalke, krožniki, skodelice, posode in začimbe pripovedujejo zgodbo o prijetnih urah kuhanja in druženja pri mami – kot hudomušno poudari napis v angleščini.

Hišica je v teh dneh naprodaj, zato v prvem nadstropju v štirih spalnicah ne stoji cel kup postelj in omar. Tako so vse sobe svetle, opremljene z ležišči nudijo udobno prenočevanje velikega števila obiskovalcev.

Hodnik pred spalnicami straži par smučk, če komu sredi zime, ko je snega do pasu, zaprija, da bi se odsmučal v dolino.

Hiška ne stoji ob kakšni hudo obljudeni planinski poti, vendar lastnica deli z nami zgodbo, kako so v zimskem sončnem dnevu v hišo po dolgem obotavljanju vstopili pohodniki, se usedli za mizo in želeli naročiti topel obrok. Čaj je bil tu vedno na voljo, lastnica ga je velikokrat postavila kar na klopco pred vrati, kjer so lahko naključni obiskovalci s pomočjo table sami prepoznali čudovite hribe, ki se bleščijo v daljavi.

Preden se s fotografom posloviva, vrževa pogled še na lično izpisano tablo, naj smeti odneseva s seboj. Lep opomin, kako lastnika živita z naravo! Smeti privabljajo živali, in če ne želiš hiške deliti z glodavci, je odnašanje smeti nujno.

Disovci malce zavidamo bodočemu novemu lastniku skrbno načrtovane in zgrajene hiše, vzdrževane s skrbnostjo in ljubeznijo, obdane s travnikom in macesni. Romantični izhod iz ponorelega sveta!

Foto: KB