… ali zgodbe, kakršne nam ponuja življenje
Uspelo mi je obiskati nedeljski bolšji sejem ob Ljubljanici, še preden nas je nežno pokrila nova snežna odeja. Niti rdeč nos, premrle roke na fotoaparatovem objektivu in veter, ki je dvigoval stare razglednice, prtičke in krila gospa, me niso ustavili.
Bolšji sejmi so zame idealen kraj, kjer se lahko mirno prepustim nostalgiji in klepetu s prodajalci. To so pripovedovalci zgodb. Prodajajo nam veliko več kot samo tisto, kar je vidno očem – prodajajo stvari, ki izdihavajo preteklost in dišijo po domačih hišah. Vsi ti predmeti nam sami od sebe pripovedujejo o krajih, kjer so bili; o ljudeh, ki so jih uporabljali; o otrocih, ki so se z njimi igrali. Kažejo nam rane, ki so jim bile zadane skozi čas, in se ne sramujejo obledelosti, popraskane površine ali obtolčenih robov. Te stvari šepetajo svojo zgodbo in na nas je, da jo razberemo in obnovimo.
Tudi ljudje brez besed pripovedujemo svoje zgodbe. Vsak zase smo vtkani v trenutke, ki nam puščajo sledove in nas delajo modrejše. Gubice, sivi lasje, praske, brazgotine govorijo o življenju, polnem zgodb. Ko se spoznavamo med sabo, si te zgodbe beremo iz oči, besed, z lic, iz oblek in dotikov.
Dotiki največ povedo. Naslednjič ko boste našli stare igrače ali babičine slike ali obiskali bolšji sejem, se dotaknite stvari in pustite, da se one dotaknejo vas. To je vsa zgodba in temu pravim jaz poezija, ki jo pišemo z življenjem.
Pustite domišljiji prosto pot in si predstavljajte, kakšne zgodbe vam šepetajo predmeti s tokratnega obiska bolšjega sejma.
Stare razglednice – zakaj jih ne bi uokvirili?
Ogledalo – kako se je v njem ogledovala zala gospodična?
Miza in ptičnica – romantika?
Škatle, škatlice in fotoaparat – vsak doda kanček retra v vaš dom
Mlinček iz časa naših babic
Zbirka igrač
Za Dom in stil prispevek pripravila Mojca