Priložnosti za nakup zamenjavo pohištva, opreme dodatkov je premalo
Ali ne bi kazalo po zgledih od drugod tudi v Sloveniji prirejati več boljših sejmov v soseskah, ulicah, vaseh? In kako je z garažnimi prodajami pri nas?
Z ljubljanskega bolšjaka (Foto: MK)
Najsi smo še tako preudarni nakupovalci, se nam v nekaj letih nabere kup predmetov, ki ne služijo ničemur več: otroci so prerasli ljubkovalne igrače, tovornjake, nakladače in vozičke za punčke, tobogan je premajhen; kajak že deset let uporabljajo samo pajki za mreže, ker nas štiha v hrbtu; temne barve smo črtali z barvne lestvice na terasi, v kleti pa imamo še vedno deset okrasnih loncev iz črne keramike; pekač za vaflje in lonec za fondi smo zadnjič uporabili pred sedmimi leti …
… čez sedem let vse prav pride, pravijo. A res? Nam ne, morda bi komu drugemu? Sosedov fant ne more do kajaka, družina s konca naselja težko kupuje nove igrače, deset novih okrasnih loncev v črnem nas stane po tamalem 150 evrov, hej, to je veliko denarja za večino.
Mi pa se spotikamo čez preraslo, odsluženo šarovje in tehtamo: naj zmečemo v smetnjak? Neee, bi bil greh (čeprav to nekateri to tudi počnejo). Naj naložimo na prikolico in se odpeljemo v nedeljo v Ljubljano na Cesto dveh cesarjev, kjer ob nedeljah poteka tisti pravi bolšjak? Hja, poskusite, izkušnja bo zabavna, poročajte o njej, pa veliko sreče v dvoboju s prekaljenimi preprodajalci! Bolšjak ob Ljubljanici itak odpade, ta je za šminko in potemplane prodajalce. In prosim vas, tam bo gotovo v nedeljo zjutraj mimo prišel vaš šef. Prodaja na Bolhi? Oja, to gre, potrebujete fotkič, čas, čas, čas in živce.
Pred že dvajsetimi leti in več se je prijateljica s hčerko za eno leto selila k možu v Washington, kjer se je strokovno izpopolnjeval. Ker samski kavč, kuhalniček in miza s stolom niso več zadoščali, je mož par sobot porabil za križarjenje po washingtonskih soseskah in iskal garažne prodaje – in punci je ob prihodu pričakalo čisto v redu opremljeno stanovanje. Ko so se selili nazaj v Slovenijo, so stvari na enak način prodali. Zame je bilo njihovo pripovedovanje malce nepredstavljivo. Šara v kleti se je pa nabirala.
Belgijski bolšjaki so dostikrat karitativno naravnani, tega je priredilo združenje Orphelins Sans Frontières za pomoč otrokom v vzhodni Afriki in za njihovo izobraževanje.
V Belgiji smo lahko od blizu opazovali tovrstno kroženje stvari na mini bolšjakih v šoli in ob različnih priložnostih na ulicah. Videvali smo tudi skopirana vabila na garažne prodaje: stanovalci so pred hišo nanosili predmete, ki jih ne potrebujejo več, potencialni kupci (najprej sosedi) pa so prihajali in izbirali, predmeti so za nizko ceno menjali lastnike v obojestransko zadovoljstvo.
Zelo zabavni so bili mali bolšjaki, ki so jih prirejale posamezne soseske – kot da je prodaja le dober povod za prijetno nepretenciozno druženje. Nekajtedensko napovedovanje sobotnega dogodka je rezultiralo v zaprtju prometa na ulici in improviziranem ozvočenju s poslušljivo muziko. Stanovalci in nekaj preprodajalcev od drugod so nanosili mizice in razprostrli plahte po tleh ter nanje naložili presežek lastnine: imeniten vpogled v materialno kulturo povprečnega Belgijca tam od šolanja njegove mame naprej.
V Waterlooju v Belgiji pa je vsako nedeljo dopoldne tudi zelo velik “pravi” bolšji sejem. Na velikem parkirišču pred Carrefourom se zberejo prodajalci od vsepovsod, tudi iz Nemčije, Francije in Nizozemske. Na voljo je veliko starin po ugodnih cenah, če jih primerjamo z ljubljanskimi. Več o sejmu lahko preberete v tem blogu, od koder je fotografija.
Brskali smo med stvarmi in kaj tudi odnesli domov: dva stara uokvirjena akvarela. Po osem evrov. Če bi ju kupili na bolšjaku ob Ljubljanici, bi bila po tamalem 40 evrov vsak. Eno veliko risbo vrtničnega cveta, saj ni čisto v našem stilu, ampak lepa pa je. Otroci so kupovali sestavljanke za par evrov. Nekaj otroških knjig. In enkrat nekaj skoraj nerabljenih, ravnokar preraslih otroških oblačil, med njimi kavbojke D&G za našega narciska. Stale so deset evrov. Majcen rastlinjaček, ki potem ni preživel selitve.
Čudili pa smo se tudi vsaj 30 let starim otroškim cunjam obupne kakovosti, ki jih je mamca vztrajno prodajala; zbirki električnih radiatorjev iz sedemdesetih let – ob vsej dobronamernosti jim lepote nismo mogli pripisati, njihove uporabnosti nam ni bilo treba raziskovati; skratka, čudili smo se človeški potrebi po kopičenju bizarne lastnine – in kaj je prodajalce gnalo, da jo prav to sončno popoldne dajo na plan pod cvetoče lipe? Kdo naj bi jo po njihovem kupil?
Taki sejmi potekajo tudi po šolah, pa ob raznih krajevnih praznikih, prireditvah v cerkvah, tako da priložnosti za menjavo stvari ne manjka. Del ali večina prihodka pogosto gre za humanitarne in karitativne namene. Predvsem pa so ti dogodki imenitna podlaga za sproščeno druženje: otroci se med prodajalci poganjajo na skirojih, sosedi ob kozarcu piva udarijo en čvek, staroselci ogovarjajo prišleke, nekdo prinese kitaro in zabrenka in žena zapoje. Zdaj mi je žal, da se v vlogi prodajalcev kdaj nismo preskusili tudi mi.
Z ljubljanskega bolšjaka (Foto: MK)
Evo, to pogrešam pri nas! Da bi na primer po vaseh, soseskah, ulicah tega pa tega dne zvlekli na plan vse nam odvečno in ponudili drugim. Ne da stvari vozimo ne vem kam daleč, ampak da vse izpeljemo s čim manj napora. Potem pa se gremo menjavo in druženje. Ja,saj vem, nekateri boste visokostno odmahnili, da se vam zdi nehigienično kupovati stare stvari in da samo packi nekaj rabljenega prinesejo domov; drugi boste zavzdihnili, da niti pod razno ne bi vsej soseski razkazovali, kaj imate doma. Mnogi pa smo brez predsodkov in, hja, v trendu: vintage, recikliranje, ekološko obnašanje, spopad z recesijo pa to. Torej bolšjake in garažne prodaje v vsako slovensko vas in sosesko!