Maksi pravi: “Želim si, da bi nam Kombinatkam letos uspelo pesem upora nesti vsem, ki jo potrebujejo,”
Maksimiljana Ipavec je glasnogovornica garažnega ženskega pevskega zbora Kombinat, ki prepeva pesmi upora z vsega sveta. Svoja vodila – solidarnost, zvestoba ideji, srčnost in pogum – pevke združujejo z različnimi akcijami in oblikami dobrodelnega, solidarnostnega ravnanja. Če ste bili kdaj na Kombinatovem koncertu, vas je prav Maksi prepričano in prepričljivo uvajala v pesmi. Nekdaj študentka umetnostne zgodovine in teologije je zdaj novinarka pri Primorskih novicah. Revija Jana jo je letos uvrstila med kandidatke za Slovenko leta in takole utemeljila nominacijo:
“Za vsako pesem (ki jo prepeva Ženski pevski zbor Kombinat, op. a.) je Maksimiljana poiskala njeni zgodovino in sporočilnost, ki ju nevsiljivo ter zanimivo poda občinstvu. Iz njenih besed vejejo sočutje, neupogljivost, ponos, pravičnost, bojevitost, srčnost in vera v boljši jutri. Ta zavedna Primorka je odločna bojevnica za pravice vseh, ki s trdim delom ne zaslužijo dovolj denarja za preživetje, obdana z dekleti, materami, sestrami in ženami. Izjemno dejavna je tudi na lokalnem območju. Je pobudnica številnih pisem podpore in konkretne pomoči ljuden v stiski ter organizatorka več dogodkov, med katerimi je bil 1. rojstni dan Ženskega pevskega zbora Kombinat, katerega celoten izkupiček so pevke podarile varni hiši na Primorskem. Zanosno širi sporočilo upora, da bi ljudem vlila moč in energijo za njihove vsakdanje boje.”
Maksi o svojih željah za idealno novoletno darilo pravi takole:
»Z željami se ne znajdem najbolje. Daleč od tega, da bi bila kakšen zen mojster in bi se zibala v brezželjni nirvani. Razlog tiči drugje: preveč kaotična sem, da bi znala in zmogla želje (po možnosti po prioritetah) postavljati v imaginarne stolpce v svoji prepišni buči. Občudujem ljudi, ki vedo, kaj si želijo in kaj bi radi – sama dlje od tega, da mi je jasno, česa nočem, nisem sposobna priplezati. Zato bo tudi ta seznam nekoliko čudaški.«
1. Prelisičenje Časa
»Želim si prelisičiti Čas. Najti režo, skozi katero bi se pretihotapila v mehanizme te ogromne ure, ki narekuje svetu tako pošasten tempo, in potem bi se (tukaj pa je moja telesna teža prednost, ha!) nadvse spretno zavihtela na kazalec in na njem sedela, ležala, visela … toliko časa, da bi se ta Ura upehala … in bi začela Čas mleti bolj počasi … in še bolj počasi. Iz tega bi zrasli prosti popoldnevi, večeri za branje, klepetanje in hihotanje v živo, ne prek takšnih ali drugačnih posrednikov, mirna jutra, ki dovolijo dooolgo zehanje, in dopoldnevi z mineštro na špargertu.«
2. Sožitje Oskarja z muco
»Pred malo več kot mesecem dni sem na parkirišču za koprsko tržnico, natančneje v podvozju nekega avtomobila, odkrila zapuščeno in od mijavkanja že skoraj povsem hripavo mlado muco. Od tiste nedelje sva cimri. Ker pa je stanovanjce, kjer živim, precej majhno in sem jaz skoraj vse dneve zdoma, ji neuspešno iščem novi dom. Kakor kaže, bo muca odpotovala tja, kamor so šle še vse živali, ki sem jih doslej posvojila – v Orehek, kjer sem zares doma. Ata, mama in Nadja so črno-belo muco pripravljeni sprejeti z odprtimi rokami, težava pa tiči drugje. Ima štiri tačke, rep, ime mu je Oskar in je … pes. Ker ima dečko že deset let, je tudi svojevrstna družinska avtoriteta – vsaj kar se živalskega sveta tiče. No, želim si, da bi Oskar, strasten ljubitelj teniških žogic in kradljivec čokolade, ter mala črno-bela mucka, ki strastno pretepa bulerje, se najraje igra s papirnatimi žogicami in je velika ljubiteljica sira, zaživela v sožitju. Ja, vem, pojma nimam o ne življenju ne o živalih, ampak saj pišemo o željah, mar ne?«
3. Flamenko, fado
»Nimam pojma, kaj me vleče v vse, kar diši po Iberskem polotoku … Ne želim si, da bi to izvedela, ker navsezadnje niti ni pomembno. Bi pa rada znala plesati flamenko in peti fado. O uspešnosti tečajev dvomim (utemeljeno s poskusom), a … neskončno rada bi vse hrepenenje, strast, žalost, veselje, znala preliti v stopala. In izplesati vse, kar v meni utripa … Melanholijo pa bi oblekla v žamet jutra v Lizboni, v pogled na Alfamo, v vročino, ki se v vlažnem poznopoletnem popoldnevu zgošča v meglice nad Evoro … V občutje, ko bos stopiš na kamne na obzidju Alhambre … in bi jo zlila v glas.«
4. El Pueblo Unido
»In še ena, o kateri veliko premišljujem (no, pa da nimam želja!) in ki pravzaprav boli, za konec. Želim si, da bi nam Kombinatkam letos uspelo pesem upora nesti vsem, ki jo potrebujejo, vlivati moč in upanje, dajati oporo. Priti v čim več slovenskih mest, v tovarne, domove upokojencev, azilne domove, bolnišnice … in prepevati. Dati vedeti, da ta sistem, ki nas sili v prepričanje, da lahko vsakdo pomaga le sebi, ni edini zveličaven. Da smo lahko in da zmoremo biti ljudem ljudje ljudje. El Pueblo Unido (jamas sera vencido) – združeno ljudstvo ne bo nikoli premagano.«
Samo štiri želje za idealno novoletno darilo je naštela Makismiljana Ipavec, zaležejo pa za pet.
