Prenovljeni starodavni stavbi z novimi, vabljivimi vsebinami – kultura bivanja pač.
Hiša Marica ima sredi Šmartnega v Brdih vlogo popka sredi vse bolj vitalnega telesa: leži sredi kraja in mu daje nove vsebine. Medtem ko se dvigamo do naselja, se odpira vedno večji razgled na divje zeleno gričevnato pokrajino, ki ji vinogradniške in sadovnjaške terase dajejo kulturno podobo. Ko pridemo pred obzidje Šmartnega v Brdih ter odmislimo mehanizacijo in vrvež delavcev, ki v teh dneh tudi z evropskim denarjem urejajo vodovod, kanalizacijo, javno razsvetljavo ter tlakujejo naselje, stopimo par stoletij nazaj, v čas renesanse. S takratnim človek gremo pod obokom ob vhodnem turnu v obzidju in se znajdemo v posebne vrste naselju, obdanem, kako povedno, s sedmimi stolpi. Kmetje so tu živeli tako rekoč po meščansko: ozke ulice tečejo po naselju in kot da po njih še odmeva topot konjev in mezgov, ki so skozi stoletja prinašali na hrbtih dobrega briškega vina in rdečih češenj.
Danes gremo v hišo Marico, poimenovano po noni Marici, ki je bila prijazna do otrok. Marca leta 2010 prenovljeni in odprti hiši, poimenovani v njen spomin, sedaj združujeta več funkcij: spodaj sta prijetna prodajalna in gostilnica z vinoteko, zgoraj se nizajo tri sobe in en apartma. Svetla pročelja so še sveže ometana, izpod njih se razkrivajo kamniti zidovi iz 15. stoletja in naprej. Starejša hiša je bila nekoč Šulinova, le nekaj mlajša Malenčeva. Podobo, kot jo vidimo danes, sta stavbi dobili konec 18. in v začetku 19. stoletja. Par desetletij sta zapuščeni ždeli in po smrti lastnikov prešli v last občine. Pred šestimi leti so jih odkupili Mavričevi – Belica.
Zdaj pogled sledi oknom in gankoma v temnorjavi bledozeleni barvi do podstrehe z značilnimi planetami. Snažno, skoraj nedeljsko razpoloženje ovija stavbo, sliši se le žvenket skodelic in kozarcev in v zraku je fin rahel vonj po zrelem pršutu. Sprejme nas Sebastjan Mavrič s kmetije Belica (www.belica.net,) ki vodi hišo in skrbi za program v njej.
Vinotečni prostor tako kot vsi drugi prostori v hiši sledi nekdanjim zasnovam prostorov, ne da bi posegal vanje. »Ohranili smo vse nekdanje okenske in druge odprtine in smo zidove za novo okno prebili le na dveh mestih,« pravi Sebastjan. Zato se stene organsko lomijo in stekajo v neprave kote, tla pa se dvigajo ali spuščajo tako, kot so narekovale potrebe v pol tisočletja bivanja pod obema strehama. Le kamen na tleh ni originalen, saj je bil preveč uničen. Vzorci kamnitih plošč, kamnitih sten in lesenih tramov zaznamujejo prostor s svojimi ritmi in toni. Oprema se sprehaja med nostalgijo in praktičnostjo z rustikalnim navdihom. Sebastjanov tast Izidor Simčič iz bližnjega Cerovega je arhitekt in dobro pozna tukajšnjo arhitekturo in se je natančno lotil dela, prenova je potekala po smernicah novogoriškega Zavoda za spomeniško varstvo.
Najprej je bilo treba odstraniti vse omete in kamnite stene speskati do zdravega jedra, ob čemer so se pred delavci in arhitektom luščile poteze preteklosti. Tako so v Malenčevi hiši odkrili verjetno edino gotsko okno v Brdih, ki ga strokovnjaki datirajo v obdobje 1450 do 1480. Stavbni les so ohranili v največji možni meri, če je bil le preveč sprhlenel, so ga zamenjali s starimi tramovi. Nekatere stene so neometane, na drugih so neometani le detajli, ki so pomembni za razumevanje stavbe.
Iz vinoteke gremo do majhne prodajalne domačih pridelkov, ki je urejena v nekdanji Šulinovi hiši. Police so polne vina, oljčnega olja, žganjic in domačih pridelkov, medu in marmelad. Tiste vrste lončki in steklenice, ki si jih želimo doma: svetle slastne vsebine, lične etikete, prtički iz blaga čez pokrov. Vmes je nekaj izdelkov bližnje umetnice, Avstrijke Marlisse Rapetti, ki se je pred dvema letoma preselila v kraj. Tudi sicer je hiša Marica vedno odprta za gostujoče razstave, te dni so v njej velika platna s cvetjem italijanskega slikarja Tiziana Paganinija.
Po kamnitih stopnicah gremo do dolgega zunanjega ganka po severnem pročelju, kjer se nizajo sobe, poimenovane po značilnih briških pridelkih: Prunela, Nešpula Karabana in Izabela. Poznate izraze?
Apartma Prunela je poimenovan po nekdaj znamenitih olupljenih in sušenih slivah, ki so jih Brici izvažali po vsej Avstro-Ogrski. Soba Nešpula je dobila ime po nešplji, drevesu ali grmu, ki je sorodnica šipka. Medeno rjavi plodovi, nešpule po briško, se zmedijo šele v mrazu in po okusu spominjajo na hruške tepke. Karabana je stara sorta oljk, izabela pa sorta vinske trte. Vsaka soba z barvami sledi svojemu imenu: od nežne lila preko goste rumene in oljčno zelene do barve zahajajočega sonca. Vse sobe so opremljene z vsem potrebnim za lagodno bivanje, apartma tudi za kuhanje.
Kdo pa so gostje? »Ljudje, ki želijo mir,« pravi Sebastijan. Italijani so bolj dnevi gostje, pridejo nekaj popiti in pojest, za dalj časa pa se največkrat ustavijo Slovenci in Avstrijci. Brda ob mirni atmosferi ponujajo veliko kulinaričnih in kulturnih privlačnosti, pod njimi vabi Soča z ribolovom in kajakaštvom, blizu so igralnice, niti do smučanja na Kaninu in morja ni daleč. Tudi kultura je vaba za turista in Sebastijan verjame, da bo Šmartno kmalu biser, ki bo privabljal goste z njo. V kraju se že zdaj vse leto vrstijo prireditve, srečanja, razstave, koncerti, ne nazadnje je bližnja soseda Hiša kulture. www.agency-jota.com Tudi zaradi te vizije se je sicer pravnik po izobrazbi lotil ureditve hiše Marice.
Potem zadišijo fete domačega pršuta, šalama, prave italijanske mortadele, obsoškega sira in vina in španskega bezga v šopku in svet se začne vrteti okrog tiste Iztoka Mlakarja:
»Soj cajt v Brda smo hodili mularija,
malo zarad vina an malo zarad lepih pup.
A, briškulina, to je za dušo medežija,
Brika pej ta hujši strup. /…/
Na spomlad v Brdih pej ne medijo samo črešnje,
a tud Brike malčk bolj ruse ratajo,
an češnjam cuker, Brikam želje grešne
storijo, da neč ku sam od sebe po tleh padajo.«
Kako do hiše Marice v Šmartnem v Brdih?
Iz smeri Nove Gorice v vasi Hum zavijete desno v smeri Dobrovo. Vas Šmartno je ob glavni cesti za vasjo Gonjače, ko se začnete polagoma spuščati proti vasi Dobrovo.
Iz smeri Neblo v Soški dolini se zapeljete v smeri Dobrovo, kjer v križišču zavijete levo in peljete po glavni cesti v smeri Nova Gorica. Vas Šmartno bo na vaši levi za vasjo Zali breg. Hiša stoji na zgornjem vaškem trgu, takoj ob vstopu skozi obokana vhodna vrata vaškega obzidja.
O Šmartnem v Brdih
Vas na griču je prvič omenjena leta 1317. Njeni nekdanji zemljiški gospodje so bili goriški grofje, za njimi je Goriško podedoval habsburški cesar Maksimilijan.
Kot piše dr. Ivan Sedej, so vas Šmartno v Brdih obdali s poznorenesančnim obzidjem s sedmimi stolpi v začetku 16. stoletja, po vsej verjetnosti v času dvanajstletne vojne Habsburžanov z Benečani v letih 1507 do 1519, ko je Šmartno postalo pomembna strateška točka na beneško-avstrijski meji, ki je bilo vključeno v sistem utrdb (Števerjan, Kojsko, Šmartno, Vipolže). Naselje ni klasičen kmečki tabor, ampak je bilo stalna obmejna postojanka pred beneško nevarnostjo. Naselbinski tloris kaže, da so naselje ob gradnji obzidja temeljito preoblikovali, saj sta potek obzidja in ulična mreža v harmonični soodvisnosti. Šmartno je spoj italijanske umetnosti graditve obrambnih naprav in ljudskega odziva nanjo.
Vas na hribovitem pomolu izkorišča naravne danosti, zato prilagaja strogo formalno renesančno utrdbeno strukturo v nepravilen oval. Naselju daje pečat razmerje med ljudsko (minorno) in visoko (stilno) arhitekturo v 16. stoletju. Poleg stavb z izrazito utrdbenim (fortifikacijskim) značajem, ki so povezane z obzidjem, je v naselju še nekaj imenitnejših rezidenčnih stavb, najopaznejša je cerkev z zvonikom s cinami. Ob njih so skromnejša enonadstropna prebivališča z mezazini po furlanskem vzoru, ki so jih naseljevali kmetje. Po mestno sta v naselju dva trga ob severovzhodnih in zahodnih mestnih vratih. V hišah prepoznavamo zlitje furlanskih in kraških vplivov.
Čeprav današnjemu opazovalcu obzidje s stolpi učinkuje skoraj dekorativno, o njegovi pravi vlogi priča tudi podatek, da je bil na primer leta 1511 pod njim poražen beneški poveljnik Marko Delfin.
Hiša Marica deloma zaseda domačijo z zasnovo iz prve polovice 15. stoletja, ki v sebi združuje furlanske in kraške stavbarske prvine. V 19. stoletju so jo nadgradili in ji prizidali kaminsko »spahnjenco«.
Povzeto po Ivan Sedej: Šmartno v Brdih, vas, taborska vas ali mesto, Ljubljana 1992
Naselje, poimenovano po patronu župnijske cerkve sv. Martinu, je razglašeno za kulturni spomenik. V cerkvi so freske Toneta Kralja. Vas ima tudi manjšo muzejsko zbirko s predstavitvijo življenja v naselju v začetku 20. stoletja. Šmartno ima urejeno dvorano za prireditve in galerijo v Hiši umetnosti. Starejša vzdolžna hiša ob južnem obzidju je domovanje rodbine Musič, iz katere izvira znani slovenski slikar in grafik Zoran Mušič.
Mirjam Furlan Lapanja
Foto: KB