Vas med Vipavo in Krasom, kjer se lahko naužijemo mojstrovin stare arhitekture in dobrega vina.
Goče pri Branici proti Vipavskem ležijo nekje na meji med kraškim in vipavskim svetom, trdim in neizprosnim značajem kamnite pokrajine in mehko valovitostjo doline, ki se vije izpod Nanosa do Gorice. Mi smo se tja podali v pozni pomladi.
Približamo se jim od zgoraj, z Obelunca, kjer stoji cerkev Marije Snežne. Na vrhu strme poti nas sprejme taborsko obzidje.
Z njega se nam odpre širok razgled na Vipavsko dolino, Nanos in Goče. Vas je vsa strnjena okoli cerkve sv. Andreja, baje zato, ker je spadala pod cerkveno gosposko in je bila v primerjavi z okolico oproščena nekaterih davščin in vojaščine. Sama vas ima zato obliko sklenjenih rok ali čebule, tako da so vaške ulice zelo ozke in komaj neprevozne.
Spremlja nas aprilsko cvetje, perunike v modrikastih odtenkih …
… in ruj s prvimi metulji.
Ko se spustimo v vas, nas objamejo njene hiše. Goče so znane med ljubitelji kraške arhitekture zaradi mnogih kamnoseških mojstrovin, ki krasijo tako domačije kot sakralne objekte. Priporočamo, da se ozrete za mnogimi kamnitimi obličji, ki dogajanje spremljajo z zidov in kolon.
Pod klenico, za kolono, se sušijo drva za prihodnjo zimo. Mogoče je v vasi, v kateri od starejših hiš, še ohranjeno staro goniše, kamnito ognjišče, nekatera je bilo mogoče zaslediti še ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja.
Na oširku naletimo na obnovljeno štirno, vodnjak, ki je oskrboval z vodo ta vaški predel.
Po borjačih opazimo vinogradniško opremo, tako sodobno kot zelo staro. Zelo verjetno je vas v preteklosti dobila tako bogato podobo prav zaradi prodaje vina v bližnja mesta, predvsem Trst, saj ležijo Goče ob stari cesti, ki je iz Vipave prek Kobdilja in Dutovelj vodila proti Trstu. Po njej so se ženske z jerbasom na glavi odpravile v Trst prodajat jajca, maslo in kokoši. Da so prehodile vseh 33 kilometrov in zjutraj prišle do svojih odjemalcev, so verjetno potrebovale vso noč.
Ob hoji skozi gase, ozke uličice, opažamo, kako se značilnosti kraške in vipavske krajine prepletajo tudi skozi stavbarstvo. Pod ometi in na suhih zidovih se pojavlja tako flišnato kamenje kot apnenec, medtem ko so kamnoseški detajli izvedeni v bolj obstojnem kraškem apnencu.
Na mnogih borjačih kraljuje oreh, ki je hiši zagotavljal bogato praznično pecivo. V njegovi senci se bohotijo hoste, hortenzije in vrtnice, dišeče pričevalke nekdanjih vrtnarskih trendov.
Preden bo junij prekril vrtove s svojo bujnostjo, so maja vrtnice kraljice goških zidov.
Gase so tako prepredene, da se na njih odigrava tako družinsko kot vaško življenje.
Nekatere hiše se bočijo nad cesto, tako da dobimo še večji občutek tesnosti. Promet je izjemno redek, zato se tudi ta kosmatinec ne pusti motiti pri počitku, med katerim mirno nadzoruje vaško dogajanje.
Med hišami je le toliko prostora, da je skoznje lahko peljal voz z listnim ali senenim košem. Tod se verjetno niti živina, ki so jo gnali na pašo, ni prav dosti obotavljala v iskanju sočnega grižljaja.
Pomaranče in kokošje rože kot barvni poudarek v sivini kamna.
O bogati vinarski preteklosti pričajo ohranjene kleti in stare trte, ki rastejo kar ob cesti.
Za zidovi in kolonami se skrivajo ozeleneli borjači, v katerih so vaščani varovali svojo zasebnost.
Preden odrinemo naprej, se ustavimo še pri kalu, ki je do leta 1968, ko so na Goče napeljali vodovod, rabil za napajanje živine.
