Muzej na prostem, črna keramika iz Filovcev, jedi iz črne kuhinje – razlogi za izlet v Prekmurje!
Obiskovalci v nekdaj močno lončarsko vas Filovci večinoma pridejo zaradi Lončarske vasi Filovci in muzeja na prostem. Samo okrog ovinka stopijo mimo lese na veliko dvorišče, da obrnejo hrbet vaškim hišam, pa si lahko utvarjajo, da so stopili v Povest o dobrih ljudeh. Tri cimprače druga za drugo na desni, na levi lopa, vmes dvorišče in trata z orehom in sadnim drevjem. Le še Mura bi morala šumeti nekje za lesenim plotom in slepa Katica bi morala stopiti na prag in v cimprači bi nekdo zapel tisto »Sva sejala, draga, bajžulek …«
… pa ni več idile. Ki je nikoli ni bilo. Tako kot drugod po slovenskih pokrajinah so domačini tudi tukaj trdo delali in izkoristili vsako naravno danost za preživetje. V Filovcih so »vsi lončarili, samo rihter (župan) dela pütre«. Ob prelomu stoletja je bilo v vasi okrog 90 mojstrov, ki so jim seveda pomagali vsi v družini. Neprestano so iz vasi odhajali na pot vozovi, zvrhano naloženi s skledami, pütrami, cedili, lonci, v bližnje in daljne kraje na vse strani neba. Doma pa so se vrtela vretena in se je žgalo keramiko. Moški so vrteli lončarsko vreteno, žene so pomagale pri izkopu in pripravi gline, vrtele mlin za glazuro, polirale suhe lonce in pomagale pri kurjenju peči.
Leta 1912 je lončarski ceh nehal obstajati. Lončevino sta po domovih izrinjali kovinska in emajlirana posoda. Delovna sila je odhajala na delo na polja ali v tovarne, kjer je bilo delo le manj umazano in naporno.
Po drugi svetovni vojni je bilo močan odjemnik keramike iz Filovcev podjetje Dom iz Ljubljane, ki je tržilo izdelke ljudske in umetne obrti. Mnogi Slovenci od tam poznajo različne sklede in skledice, posode za shranjevanje čebule in česna, skodelice in pekače, ki so tako kot nekoč v krušnih pečeh in na ognjiščih uporabni tudi na sodobnih kuhališčih in v pečicah in primerni za serviranje hrane.
Danes je v kraju le še en lončar, Alojz Bojnec, ki več kot le nadaljuje obrt svojega očeta, Alojza Bojneca starejšega. Tudi po njegovi zaslugi se še zakuri v kopasti peči, polni surovih izdelkov, da po starem načinu žganja nastane črna lončevina, posebnost Filovcev. Redukcijsko žganje in smolnati borovi čoki dajo keramiki značilno neenakomerno žametno črnino. V muzejski trgovini še lahko kupimo vazo ali vrč, kakršne smo še v sedemdesetih, osemdesetih letih pogosto videvali na pokopališčih. Na tak način žge tudi nekatere keramične izdelke Oskarja Kogoja, na primer pladenj »Oljčni list miru«.
Alojz Bojnec
Sicer pa je Alojz Bojnec moderniziral svojo obrt in poleg lončarskega vretena požene rotirajočo stiskalnico za serijsko izdelavo keramike. Hej, kaj pa je to, čuden model za kolač? »To je pa tulec za peko ‘piščanca na ritko’,« pokaže posebno posodo, ki jo izdeluje že 16 let po avstrijskem vzoru. Na tulec nasadimo piščanca. Keramika dobro prevaja vročino, zato se meso hitreje in lepo speče od zunaj in od znotraj, mast pa se nacedi spodaj. V izbi, kjer je urejena muzejska trgovina, se na policah kažejo tudi posode za bograč in pekači za gibanice, pa tiste, v katerih običajno v gostilnah dobimo prebranec. Ob njih si delijo mesto krožniki in skodelice, sklede in pekači.
Alojz Bojnec je tudi ustanovitelj Lončarske vasi, ki od leta 2005 deluje z namenom, da se ohranita bogata lončarska tradicija v Prekmurju in avtohtoni stavbni tip panonske hiše. Srečno naključje je hotelo, da je čez cesto ob njegovem domu ostala brez prebivalcev stara prekmurska hiša z velikim vrtom. Tam je zavod leta 2006 odprl muzej na prostem. Zraven so dobesedno prenesli in rekonstruirali še dve avtohtoni prekmurski cimprači. To sta brunarici, ki sta od zunaj in od znotraj ometani z ilovico, streha pa je slamnata. Tla so iz steptane gline. Delo je potekalo pod strokovnim vodstvom murskosoboškega pokrajinskega muzeja in spomočjo kulturnega ministrstva.
V Mlinarovi hiši, tako imenovani Lončarjevi hiši, ki je kulturni spomenik 1. kategorije, je na ogled razstava o filovskih lončarjev, v njej pa potekajo tudi lončarske delavnice. Hiša je prej stala en kilometer proč. Vso so jo poslikali, jo pazljivo razdrli in prepeljali tramove na novo mesto postavitve. V Hiši kulinarike pa pa Alojzova mama še zakuri na ognjišču in zadiši po jedeh črne kuhinje.
Ko hodimo skozi prostore, ki dišijo starožitnosti, se zavemo, da bi se hiše morebiti brez zavzetosti predsednika zavoda Alojza Bojneca sesedle v kup lesa, slame in blata. Izbe so temačne, z majhnimi okenci, ki so gledala na vaško ulico. Ne zaradi neizurjenosti nekdanjih graditeljev, ampak zaradi požrešnosti tedanjih oblasti: od 14. so bila obdavčena okna na cesto. Če še ne veste: v svetu in tudi na goričkem pa nastajajo tudi sodobne ekohiše iz lesa in blata – in s seveda večjimi okni, dokler se spet ne bo kaka oblast domislila obdavčiti svetlobo. In vendar so kmečke peči obzidane z lepimi pečnicami, skrinje okrašene z drobnimi vzorci, stara keramika vsaka po svoje priča o estetskih podvigih njenega lončarja. Ljudem je lastna želja po lepem.
V lopi poleg stoji star kotel za žganjekuho iz Bogojine, v sosednjem prostoru pa je kopasta peč za žganje črne keramike.
Portret Alojza Bojneca st., delo kiparja Mihe Knifica
Zakaj vas Dom in stil napotuje v Lončarsko vas v Filovcih?
Zato, da boste stopili v preteklost in si v muzeju na prostem ogledali nekdanjo gradnjo. Morda boste dobili navdih za raziskovanje ljudske stavbne dediščine in njeno ohranjanje.
Zato, da boste izvedeli več o keramiki in tudi o črni keramiki iz Filovcev. V muzejski trgovini boste lahko tudi dopolnili svoje posodje. V Hiši kulinariki pa boste pogoščeni po starem.
Ogled je voden in traja 30 do 40 min. Za dodatno ponudbo (kulinarika, delo na vretenu, delavnice) je potrebno doplačilo ob dodatnem dogovoru.
Lončarska vas Filovci
Filovci 20
9222 Bogojina
Telefon: +386 (0)2 5479130
E-naslov: loncarstvo.bojnec@gmail.com
Mirjam Furlan Lapanja
Foto: MK