Nepravilne oblike, vijuge, nasičene barve, raznoliki materiali. Toplice na avstrijskem Štajerskem številne obiskovalce navdušujejo zaradi svoje izvirnosti, prepletenosti z naravo in umetniških stvaritev na vsakem koraku.
Friedensreich Hundertwasser se je kot Friedrich Stowasser rodil na Dunaju leta 1928. Deloval je kot arhitekt, slikar, kipar in naravovarstvenik. Čeprav je bil po rodu iz mesta, se je pogosto podajal na delo na podeželje, kjer je pomagal nekemu kmetu. Likovno akademijo je obiskoval le kak semester, toliko da se je naučil osnovnih tehnik risanja, potem pa jo je zapustil, ker ga je dolgčas ubijal, snov pa puščala ravnodušnega. Na svojih študijskih potovanjih po Italiji, Španiji, Franciji, Maroku in Tuniziji je odkrival številne navdihe, še posebej pa se je poglobil v delo umetnikov, po katerih se je pozneje zgledoval. Schiele, Klimt, Gaudì, Klee in Kampmann odsevajo iz pozlatitev, vijug, barvitosti in kompozicije Hundertwasserjevih del. Glavno vodilo pa mu je bilo zgledovanje po organskih naravnih linijah.
Kompleks toplic v Bad Blumauu je sestavljen iz več poslopij: tista bolj v hrib so namenjena nastanitvam za goste, medtem ko so spodnja poslopja namenjena kopališču. Stavbe so vse vijugaste, v skladu s Hundertwasserjevimi manifesti so strehe spremenjene v zelenice, na katerih raste celo drevje. Oblike poslopij so vijugaste, kot da bi posnemale mehko štajersko gričevje. Leta 1990 je namreč dunajski arhitekt izdal manifest, v katerem se je razglasil za zdravnika za hiše. Prepričan je namreč bil, da je sodobna racionalistična in ekonomična pozidava bolna in da zaradi nje obolevajo tudi njeni prebivalci. Zato se je zavzemal za bolj organsko in naravi podobno arhitekturo in s tem je bil med prvimi, ki so spregovorili o bioarhitekturi.
Toplice Bad Blumau so gotovo ena izmed Hundertwasserjevih najobširnejših in najbolj izpopolnjenih stvaritev. Njihova gradnja je trajala štiri leta in privabila na gradbišče kar 150.000 radovednih obiskovalcev. Na vsakem koraku bomo naleteli na posebne perspektive in izvirne rešitve.
Ob prihodu nas bo presenetila odsotnost avtomobilov. Arhitekt je poskrbel za popolno zastrtje avtomobilov hotelskih gostov. Pod vsakim poslopjem je namreč vkopana garaža. Tisti, ki bodo vnaprej rezervirali kopanje in bodo med 190 kopališkimi gosti, ki lahko vsak dan vstopijo v bazene poleg hotelskih gostov, bodo svoje avtomobile pustili na ravnici daleč pod kompleksom. Tam bodo počakali na prevoz z avtomobilčki, s katerimi se bodo popeljali mimo sadovnjakov in pašnikov. Ob potkah so označene jablane, ki so jih posadili mladoporočenci. Obisk drevesca je verjetno dober izgovor za vnovični obisk umetniških toplic.
Takoj ko bomo vstopili pod barvite oboke in na dvorišča, bomo ugotovili, da se mehko valovanje tako kot na strehah in pročeljih nadaljuje tudi po tleh. Hodniki se namreč ob straneh dvignejo k steni in mehko vzvalovijo. Vendar brez strahu, hodniki so dovolj prostorni, da se ne boste spotikali ob grbine, saj je tlak po sredini lepo raven.
Barve nas bodo pozdravljale od vsepovsod: pročelja, okna, stebri in keramični mozaiki oblikujejo zanimive vzorce. Včasih bomo zagledali motiv, ki nas bo spomnil na Mondrianove geometrije, drugič na grafike domačega Spacala, tretjič na žlahtnega Klimta.
Bazeni se razvijajo v zanimivih vijugah, ki plavalce lepo razporedijo po prostoru, da se ne ustvarja neprijetna gneča. Ponoči se ob njih prižgejo ognji, ki dopolnjujejo sanjsko podobo razsvetljene vode.
Posebne omembe je vredno kopališče z vročo vulkansko vodo, v kateri se bomo kopali na prijetnih 38 stopinjah Celzija. S tem vrelcem, ki v podzemlju dosega 100 stopinj Celzija, je sicer ogrevan ves topliški kompleks. Bazeni v Vulkaniji so obdani s prodom, s katerim lahko med namakanjem v vodi poskusimo sestaviti piramido ali prisluhnemo nežni glasbi v vodi.
Ko se pomikamo proti izhodu, ne moremo mimo drobnih gozdnih jagod, ki nas vabijo z vrtnih gredic s trajnicami. Zasnova gredic je skoraj divja: prepletajo se cvetje, zelišča in začimbnice.
Med njimi bomo, tako kot po kopaliških prostorih, uzrli litopunkturne stvaritve Marka Pogačnika. Mogoče je tudi z njihovo pomočjo bivanje v teh toplicah tako prijetno in pomirjujoče.
FOTO: JS, DG