V navdušujočem parku ob dvorcu Beervelde na Flamskem v Belgiji dvakrat na leto poteka prestižni vrtnarski sejem, kjer je na ogled in se lahko dobi najboljše od najboljšega za urejanje vrta.
Zelo možno je, da bo belgijsko nebo v začetku maja še prazno mehaničnih ptičev zaradi islandskega pepela. Zato se boste morali usesti v avto ali na vlak, da boste čez 14 dni zjutraj pred vhodom na posestvo Beervelde, ki leži blizu flamskega mesta Gent. Pusta vas, robustni, vendar prijazni kmečki fantje z bikovskimi vratovi in mišičastimi stegni vas bodo usmerili na improvizirano parkirišče poleg rastlinjakov, pašnikov in krav. Svetujemo vam, da boljšo obutev pustite doma, da ne boste cedili grdih besed skozi zobe, ko boste prečili pašnik. Na Flamskem imajo namakanje urejeno naravno od zgoraj.
Vila grofa Renaudagrofa Renauda de Kerchove
Potem boste ob cesti zagledali opečnat zid in za njim bujno drevje in grmovje in boste samo sledili vsem bruseljskim gospodinjam, angleškim upokojencem, valonskim družinam in avtobusom turistov v-osmih-dneh-osvojiti-Beneluks skozi veličasten vhod v park dvorca Beervelde. V njem bo namreč 7., 8. in 9. maja 2010 potekal najuglednejši belgijski vrtnarski sejem. Razstavljavci, okrog 200, jih bo letos, so skrbno izbrani, in če hočete biti za en dan član evropske vrtnarske aristokracije (novodobna aristokracija pa je zaznamovana s pezo zgodovine, vendar pod prisilo davkov in plebsa inovativna, muhasto prisega samo na redko, drago, diskretno in tako naprej), potem pozdravljeni! Čeprav boste mogoče zvečer odhajali samo z vrečko nove sorte targetesa v žepu. Vendar vedite: cene sadik, semen, čebulic in drugega so v Belgiji nedvomno precej nižje kot v Angliji ali Franciji – in marsikdaj tudi nižje od naših. Vstopnina pa znaša 10 evrov za odrasle, otroci do 15. leta imajo vstop zastonj.
Pogled na ribnik
Vrtni paviljon, ki je bil nekoč čolnarna
Zaslužna za naš obisk tega sejma je Mojca Sušnik, urednica revije Rože in vrt. Njen članek iz septembrske revije Rože in vrt leta 2007 je bil tako motivirajoč, da smo priredili družinski ogled jesenskega sejma – spomladi smo bili že spet pred vhodom. Res pa je, da smo tisto leto stanovali dokaj blizu.
Kenzo je delal reklamo za svoj parfum.
Skratka, skozi veličasten vhod z drevoredom pridemo na posestvo grofa Renauda de Kerchove, ki meri 25 hektarjev. Pred nami se odpre razgled na prostrane trate v stilu angleškega krajinskega sloga. Park so oblikovali leta 1873. Snovalci so sredi lirično puste flamske ravnice ustvarili idealno pokrajino s hribi in vodami, ki jih obroblja gozd, tako da takoj pozabite obdelane ravnice zunaj obzidja.
Zahodno stran vile obrašča hortenzija – belgijske popenjalke in hiše se bolj ljubijo kot naše.
Stavbni del pa sestavljajo počitniška vila, ki so jo leta 1947 pozidali na ruševinah nekdanjega dvorca, in nekdanji hlevi. Dvorec so porušili zato, ker je bil prevelik za počitnikovanje in predrag za vzdrževanje … Poleg se razteza velik obzidan vrt, kjer še vidimo ostanke nekdanjih rastlinjakov. Zdaj lahko ob zidovih opazujemo premišljene nasade trajnic.
Jesenski pogled na trajnice: nič bombastičnega
Zadaj za dvorcem se pogled spusti po travnikih navzdol do velikega ribnika, ki ga okrona paviljon s pergolami. Do njega se lahko sprehodimo skozi gozd, prepreden s tihimi vodami. Množice obiskovalcev ne zmotijo mrmranja mrčesa v zraku in cvrkutanja ptic pod poševno severno svetlobo. Vrtnarjem je uspelo ustvariti primerne razmere za kar najrazličnejše rastlinske vrste, mnoga eksotična drevesa in grmičevje. Žal nismo uzrli »slovenske« rastline v njem.
Zasluge za odprtje parka javnosti ima namreč žal že pokojna velika vrtnarka Jelena de Belder Kovačič, Slovenka v Belgiji, ki je z veliko energijo in karizmatičnostjo širila navdušenje za vrtnarjenje. Ona je leta 1985 lastnika nagovorila, naj vrt odpreta obiskovalcem in naj začneta prirejati sejme, kot piše Mojca Sušnik v svojem članku. Lastnikoma je tudi podarila noviteto, nepozebnik Hamamelis Jelena de Belder, ki ga je prav takrat vzgojila.
Nepozebnik Hamamelis Jelena de Belder
In tako se zdaj vsako leto drugi teden v maju in drugi teden v oktobru zvrstita dva tridnevna sejma, ki privabita okrog 50 tisoč obiskovalcev in gostita uveljavljene gojitelje različnih rastlin, pa tudi ustvarjalce pripomočkov za vrtnarjenje in dekorativnih predmetov. Vse izberejo lastniki posestva osebno, tako da je možnost razstavljanja častno priznanje za izbrane. Prihajajo tako iz Belgije kot iz Francije, Anglije, Nizozemske in še od kod.
Ti razstavljavci so aristokrati svojega početja, zaljubljenci ali v stare damaščanske vrtnice, ali v okrasne luke, ali v maslenice, izdelovalci nobel kurnika (!), prodajalci novitet med hortenzijami, ki jih še niste ugledali nikjer drugje …, skratka plemeniteži s črnim za nohti in z ožganimi obrazi. Pleme za ustvarjanje nežnega privida lepšega sveta.
Blodimo med razpostavljenimi hostami, krvomočnicami, stikamo med okrasnimi lonci … in skoraj kupimo – kako bi se že temu reklo – kopalno košaro.
Kakršno vidite v kakih filmih s severnoatlantskimi peščinami. Prodajalec je takoj za akcijo, ko opazi naše zanimanje, in razloži vse o njenem severnonemškem poreklu, »vendar glejte, belgijska različica je močno izboljšana, tukaj imate oblazinjeno pručko za noge, a vidite, kakšna kvaliteta blaga, mahagoni je tole, šibje je prvovrstno, vse za 3800 evrov, vključno s prevozom«. Ampak mi smo iz Ljubljane. Niti trzne ne, samo povzame: »Kot sem rekel, 3800 evrov s prevozom, zadovoljni boste!« Ah, sosedje bi nam zavidali! No, v isto kategorijo poželenja spada še čebriček za namakanje iz libanonske cedre: luštno, enostavno, ekološko. Podkuriš v gašperčku s polenci in zlezeš v čeber tople vode.
Smo pa domov odnesli nekaj sadik, sedaj so v izgnanstvu v slovenskem hribovju – dobro uspevajo. Prijalo bi letos preseliti k njim še kakšno noviteto s flamskih ravnic. Sicer pa bo letos moto sejma jagoda, jagodna princesa pa bo vrt Beervelda naredila še bolj ah in oh čaroben.
