Veličastna pročelja, odlične kavarne, mikavne izložbe. Vse in še veliko drugih zanimivosti se skriva v tržaškimem vrvežu.
Če povprečnemu Slovencu omenimo Trst, bo ta praviloma najprej pomislil na vse nakupovalne izlete, ki jih je opravil v zlatih časih stare države. Po letu 1991 se je zahajanje v Trst počasi umirilo, z geslom trgovski center v vsako mesto se je ponudba blaga tako približala vsakemu slovenskemu kupcu, da se na Trst spomni le ob kakšnem obujanju spominov na avanture s cariniki in mladostne želje po zahodni modi.
Toda ali je Trst res samo splet nakupovalnih ulic, ki so jih zasedli kitajski trgovci? No, če drugega ne, je njegovo morje nekaj stoletij odpiralo vrata v svet celotnemu slovenskemu ozemlju. In čeprav ob njegovi današnji zaspani podobi to težko verjamemo, je bilo mesto ob dvornem Dunaju eno najživahnejših središč celotne Avstro-Ogrske.
Ko se danes sprehajamo po tržaških ulicah in se stežka izogibamo prometnemu vrvežu, bomo med hojo po ozkih ulicah komajda opazili razkošje palač, ki se dvigajo nad našimi glavami. Arhitekturni slogi 18., 19. in 20. stoletja se prepletajo, dekorativni elementi se kar grmadijo, svetlosivi kamen pa sije s pastelnih pročelij. Od kod vse to bogastvo?
Leta 1719 je dotlej majhnemu in nepomembnemu ribiškemu mestu cesar Karel VI. dodelil pravice svobodnega pristanišča – in začelo se je zlato obdobje mesta ob severnem Jadranu, ki je privabljalo trgovce in avanturiste. Stare patricijske družine so zatrepetale v strahu pred izgubo svojega položaja, obenem pa so si želele stopiti v krog novih pomembnežev.
Čar in mamljivost novih prišlekov je zanimivo opisal Renato Ferrari v prvem delu Murve Fabianijevih. Podjetniki in premožneži so prihajali od vsepovsod, tako iz zaledja Avstroogrske kot iz daljnih dežel onkraj morja. O raznolikosti tržaškega prebivalstva še dandanes pričajo njihove najvidnejše stavbe: judovska sinagoga, ki je največja v tem delu Evrope …
… grška pravoslavna cerkev na Nabrežju in srbska pravoslavna cerkev na Ponterossu, luteranska cerkev v Terezijanski četrti, valdeška in anglikanska cerkev ob srednjeveškem mestnem jedru. Poleg cerkva je v Trstu tudi množica pokopališč posameznih veroizpovedi, kot da bi se ljudje ne marali niti po smrti vmešavati v ostale skupnosti. Pa vendar se je prebivalstvo prepletalo tako na ravni visokega meščanstva kot preprostega delavstva, sklepali so se mešani zakoni, nad razlikami je prevladoval pragmatizem. Prepletanje narodnosti je še danes vidno v pojavu nenavadnih priimkov, ki so bili večinoma z odlokom poitalijančeni v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.
Tržaški vzpon ni privabljal le poslovnežev in mornarjev, potreboval je novo in novo delovno silo iz celotne države. Tudi mnogi Slovenci so s trebuhom za kruhom stopili na pot in se preselili v mesto ob morju. Trst je postal pravi talilni lonec in kljub velikim narodnim gibanjem s konca 19. stoletja in začetka 20. stoletja, se je velika večina vseh priseljencev ali pozneje vrnila v svoje domovine ali pa se zlila z večinskim prebivalstvom. Kaj se je skrivalo za vsem taljenjem, bomo razbrali v romanih Borisa Pahorja. V njegovih delih mesto nastopa kot živ organizem, ki utripa in se po svoje odziva na dogodke, ki odnašajo njegove prebivalce v vrtincih zgodovine.
V 20. stoletju je sledilo še nekaj valov priseljencev – tokrat iz Istre in Italije. Tudi ti so preplavili mesto in se stopili z njim. Ker pa je mesto izgubilo zaledje, je Trst v 20. stoletju postal tudi kraj odhoda – mnogi so zapustili te kraje in odšli iskat srečo čez ocean. Po njih so se v večja italijanska mesta odpravili mnogi mladi.
Pa naj bo dovolj, postanimo ob kanalu, ki pljuska ob najslavnejšo tržnico nekdanjega vzhodnega bloka – Ponterošo ali Rusi most. Nekoč je bil kanal povezan z rdečim lesenim mostom in kanal je segal vse do cerkve sv. Antona Novega, v osrčje mesta. Z ladij so lahko raztovarjali tudi sladke južnjaške lubenice, naravnost ob tržnici z zelenjavo, cvetjem in pridelki daljne in bližnje okolice. Hm, kaj če bi stopili v katero od mnogih kavarn? Katero pa? Izbira ne bo lahka, ampak o tem bomo spregovorili drugič.
Foto: Tjaša, KB