Trije moški trgujejo z žitom, ovcami in rudo. In lesom. Trije moški so zelo zavzeti. Trije moški ne opazijo ničesar okrog sebe.
Če bi se malo ozrli, bi videli nepospravljen pult v kuhinji. In bi se zamislili, da je do nedeljskega kosila le še … upsa, zamuja že 15 minut. Ker nedeljsko kosilo je v Sloveniji ob dvanajstih, ane? Če bo sreča mila, bo enkrat popoldne.
– Kupim ovce!
– Vzemi ovco.
– Kupim še cesto!
S kom jaz živim in delam otroke, kar ceste kupuje!
Če bi koga kam prijelo, bi se v tistem-saj-veste-prostoru zataknil v kup cunj pred pralnim strojem. Ki nočejo same na pranje.
– Jaz dobim žito.
– Rabim les.
– Žito, ovce in ruda, to si hotel, ane?
– Rudo! vzdihne tretji.
Če bi kdo od njih odšel do otroške, bi ga presunilo spoznanje, da tudi tu stvari nočejo same na svoje mesto. In v kopalnici maček zahteva redno kidanje peska in nasutje piče v koritce.
– A kdo proda žito?
– Jaz nimam žita.
– Jaz dobim žito!
– Jaz dobim žito, ti dobiš žito, pa še les.
Zrak v dnevni postaja gost od razgretosti. V zraku so velike stvari. Kdo bi torej mislil na preoblačenje postelj?
– A misliš, da do mesta kar tako prideš, a?
– Ne, to bo za žito!
– Deset! Štirikrat opeko … dvakrat ovco …
Nedelja je, vendar delam. Pospravljam ostanke obveznosti od ponedeljka, torka in tako naprej do sobote. Če bom danes pridna, bom jutri lahko zadihala, sicer bo spet dolg teden. Delo je delo, treba ga je opraviti – kaj pa gospodinjenje? Eh, treh moških to ne moti.
– Jaz dobim les.
– Rabim ovce.
– Žito, ovce in ruda, to je zame, ane?
– Rudo! še enkrat vzdihne tretji.
Carravagio: Kvartopirci,1595/96, Kimbell Art Museum, Fort Worth (Teksas), do 13. junija 20101 na razstavi v Rimu na Kvirinalu
Caravaggia imam res rada. Poglejte ta dialog svetlobe in senc! In te izraze na obrazih! Nekdo bo potegnil kratko. Ker se igra dvojno igro. Toda užitek samoslepitve, da obvladamo igranje, nas vodi v vedno nove igre.
Letos se da videti njegova in samo njegova dela na kupu na veliki razstavi v rimskem razstavišču Scuderie del Quirinale. Postavitev so odprli 18. februarja, dela so posodile galerije z vseh koncev sveta. Leta 2010 namreč mineva 400 let, odkar je umetnik, ki danes nosi ime po kraju, kjer je preživel otroštvo, sicer pa je bilo njegovo pravo ime Michelangelo Merisi, umrl zaradi bolezni. Po kratkem, burnem življenju.
Moški možgani so neverjetni: ciljno usmerjeni, nobenega razpršenega razmišljanja in delovanja. Če je treba naseliti otok, se pač dela za to, ane? Na vso moč. Vse drugo se odmisli, v nasprotju z nami ženskami, ki vzporedno razmišljamo o nujnosti nakupa balzama za lase, nedopustno omejenem konzumiranju brokolija v družini in kako bomo vmes poklicale Sonjo in ji vse povedale o Lili, a si lahko misliš, pa okno bi bilo za očistiti – kdo bo to naredil?, kje hodi ta starejša, morala bi napisati domačo za slovo, sploh pa je grozno, kako jim predstavijo pesniška sredstva, ko smo pa mi hodili v šolo, je bilo to drugače, seveda zaradi Doorsov, kako je že tisti komad, moram mu reči, naj poišče …
… – Mami, lačeeen …
Jej, kaj smo rekli o moški premočrtnosti? Jep, ciljna naravnanost dolgo pretehta tudi fizične občutke in potrebe, rit je že vsa otrdela od triurnega sedenja na stolu, vrat zakrčen, pred očmi se že megli … ampak ko se človeku v podobi takega malega moža oglasi želodec, potem ne gre več!
– Lačen!
– Jest tud!
– Mami!
– Mhm, samo toliko počakajte, da to dokončam.
Hej, zdaj bo na oder prišla slovenska ženska rešiteljica z velikim loncem špagetov, da bo nahranila svoje moške, ane? Ker oni ne znajo poskrbeti zase, ker moški so vedno otroci, le kaj bi brez nje!
Kaj, ko bi še malo uživala v svojem občutku nujne potrebnosti za obstoj družine? Potem bom seveda skuhala brokolijevo juhico, mmm, kremno, pa narastek bo zraven, bi raje skutne cmoke? Ali bi rižoto s korenčkom in osličem, te bo treba porabiti? Ampak nimam peteršilja! Mogoče …
– Fanta, gremo! reče največji moški. Iz kuhinje se zasliši ropotanje ponve. Jajca cvrčijo, režejo se zagozde polnozrnatega kruha, toči se čaj. Jejo. Mlaskajo. Jajca da so naravnost odlična.
Hej, sploh me niso čakali! Kaj se to pravi? A sem sploh še pomembna?
– Kaj pa jaz?
– Boš jajca?
– Bom!
A mi kaj drugega ostane? Razen da sama mažem lonce? Sploh pa, če enkrat jemo jajca, ne bo konec sveta. Bi pa taščo in taščo pobralo, če bi vedeli, kaj njuna vnuka jesta na samo nedeljo. Vendar, kaj pa vitamini, antioksidanti, minerali?
– Kaj pa vitamini, antioksidanti, minerali? rečem. Zanergam.
– Bomo jabolko pojedli, reče mali mož.
No ja …
– Ti odnesi krožnike, ti pobriši mizo, ti zloži v pomivalca, jaz skuham kavo, reče največji moški, potem igramo naprej.
Spet sedijo zbrani in resni. Naseljujejo otok Catan.