Pogrinjek pod lipo s sirom na lesenem tronu: malo po kmečko in malo fensi. Cvetje v jeseni pač.
“Pri tej priliki je pokazala Meta vse dobre lastnosti male gospodinje. Odvezala je ponižno bisažico ter po trati razvrstila z važnim obrazom, kar sva imela s sabo: za vsakega kos črnega kruha, nekaj suhih češpelj in nekaj orehov. Prinesla je tudi dva kamna, da bi mogla orehe tolči. Vmes pa je postavila steklenico, v katero sva bila na Kalu nalovila mrzle studenčnice. “Da bova laže pila,” je omenila z veliko resnostjo, “sem vzela repuljico od doma, ker je grdo, piti iz steklenice same.”
Tolkla sva orehe ter jedla jedra s črnim kruhom, kar je dobro. Tudi suhe češplje sva jedla s črnim kruhom, kar zopet ni slabo. Hladno vodo pa sva pila iz ene in iste “repuljice”, in kakor zaljubljen dijak sem pil vedno na tistem mestu, kamor je bila poprej pritisnila Meta rožnata svoja usteca.”
Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni
Jesen nas oblizuje in mesta v kotlinah zjutraj zalije gosta penasta megla. Po hribih cveti jesenska resa in ob gozdnih robovih se razcveta modri svečnik. Na travnikih se belijo naročja rmana in ob grmovju se bleščijo robide. Orehi padajo v otavo. Pod večer težke krave stopajo s pašnika v hlev. Leto dozoreva.
Tudi v Cerkljanskem hribovju se poletje pretaka v jesen. Če bi nesrečna Presečnikova Meta zajokala na ta svet poldrugo stoletje kasneje, bi ji že v porodnišnici odkrili napako na srcu. Dekle bi ozdravljeno zrastlo v brhko kmetico – podedovalo bi Presečnikovo kmetijo ali pa se bi primožilo kam v cerkljanske hribe. Žita se tod ne seje več, krompirja je hitro dosti … kravam pa prija ta hribovska trava. Zjutraj in zvečer štrca gosto peneče mleko v posode. Bi ga Meta zlila v kotel, ga segrela, mu dodala sirilo? Bi oblikovala sirna zrna v hlebce in potem zorela sir v kleti? Najboljši je sir s spomladanske paše. Zdaj je že čudovito zrel, tako da primami tudi mestne srajce.
“Oglasila se je gospa Marica:
“Ti hočeš torej reči, da zakonske žene po mestih ne delamo in da samo jemo?”
Malo sem se umaknil:
“Tega naravnost ne trdim!”
“Pač pa po ovinkih!” je dostavila gospa Dinca.”
(Cvetje v jeseni)
Meta je ponosna na svoj sir. Kar naj pride na malico ljubljanska žlahta, da bo vedela, kako diši pravi sir! Kamnito mizo pod domačo lipo bo pogrnila z belim prtom. Da bodo sirovi hlebčki dovolj povzdignjeni, jih bo posadila na na lesene trone: sušice so nažagane na primerne dolžine.
Na najvišji podstavek položi tistega z zelišči, na srednjega z orehi, na najnižjega navadnega. Potem dene v vaze malo rmana in malo svečnika in veje s temnimi robidami. Svetlomodri krožniki so kot odsev modrih cvetov. Da si mestna žlahta ne bo rok brisala ob hlače, so tu prtiči. Meta jih je povila z navadno vrvico in nanjo nanizala lesene “gumbe”, odžagane od veje.
Še kristalni vinski kozarci in vino, pa je!
Sira je veliko …
…pa skuta!
Močna malica je tokrat položena kar na leseni deščici za rezanje. Izdelani sta iz jablanovega lesa. Oblike se prilagajajo danostim debla.
Ko bodo mestni odhajali, jim bo Meta dala hlebček v lesenem zabojčku. Zelo izviren in domiseln je – pravi spominek.
Sir je dozorel na kmetiji Na ravan v Cerkljanskem Vrhu, kjer pridelajo veliko mleka in izdelujejo poltrdi sir, zorjen sir Očanc, maslo in skuto. “Meta” iz naše fotozgodbe je Judita Demšar: dela odlične izdelke iz surovega kravjega mleka. Dobila je že pet znakov kakovosti Dobrote slovenskih kmetij. Zabojček s sirom je letos prejel prvo nagrado na tekmovanju za najboljši turistični spominek Idrijsko-cerkljanske regije, izdelujejo ga na kmetiji. Fotografije pogrinjka so bile posnete pod lipo pred njihovo hišo. Vendar bomo v zgodbo še enkrat pripeljali Meto in končali – s poljubi. Te pa mestni obvladajo.
“Takrat me je premagala skušnjava in pozabil sem popolnoma na svoje sklepe:
“Po mestih – poglej, Meta – je navada, da se prijatelja, ko se rada imata, poljubita, kadar gresta eden od drugega. Recimo na lice, če ni drugace, na usta. Tako delajo prijatelji. Midva pa sva prijatelja!”
“Sva že,” je zastokala, “če ni greh?”
“Kaj če biti greh!” Že sem jo imel v svojih rokah, poljuboval sem jo na obraz, kjer sem jo mogel, na usta in povsod. Ni se branila.”
Krožniki: trgovina Ljubo doma, Wolfova 12, Ljubljana
Lesene deske za rezanje: Mizarstvo Klement Paljk, Ajdovščina
Stiliranje: Matejad
Foto: MK