Ideja za dekoriranje mize z jadrnicami, modro, belo in rdečo, ko vabi na večerjo ribič Pepe
Ribič Pepe je morski volk, in ko nas on zvečer povabi na morski prigrizek, pripravi pogrinjek v mornarskem stilu: dekoracijo na mizi sestavljajo jadrnice, svetilnik in sporočila v steklenici.
“Kje so naše ladje?” zagrmi ribič Pepe, ko stečemo po pobočju navzdol k njegovi hiši v zalivu. Poznopopoldanski zrak diši po soli in sivki, morje se nastavlja vetru – ladij pa ni! Obzorje je prazno, nikjer ni ne ribiških, ne tovornih, ne potniških, ne trgovskih ladij, nobenih tankerjev, križark, jaht, še jadrnic ni! Ojoj. Ribič Pepe se popraska po svoji razkuzmani bradi, pomolči in potem prepričano reče: “Ladje pridejo!”
– O, ladje pridejo! dahneta Nace in Rudi.
– In mi jih bomo počakali! pravi Pepe. “Kar na teraso! Tam bomo z daljnogledom opazovali obzorje in čakali!”
In gremo na teraso, tam pa …
… tam je polna miza jadrnic! Priplule so po morskem toku mornarsko modrega tekača na mizi.
“Je kdo lačen?!” vpraša ribič Pepe. “Danes zjutraj sem iz vode potegnil polne mreže!”
O, res je bila ribiška sreča na njegovi strani! Jedilnik je omamen: jakobove pokrovače ali kapesante, pa morski sadeži, pa brancin, pa še rib … Pepe je vse lepo natisnil na papir.
Na krožniku nas pričaka sporočilo v steklenici: jedilnik, jasno. Za vsakega povabljenca posebej, kot piše na vsaki steklenički na leseni trski. Res prijazno od morskega volka, da se je tako potrudil!
Pepe ni na nič pozabil, tudi kozarce je okrasil s trakcem v mornarskih barvah …
… in na sredo mize postavil svetilnik, da nas bo usmerjal med večerjo. Rdeče-bel svetilnik pa je tokrat vaza za oleandrovo vejico.
Med prodniki z obale pa so zasidrane majhne jadrnice – Pepe jih je celo dolgo dopoldne sestavljal v senci pod borovcem ob zalivu.
A da so ribiči grobi neotesanci, ki smrdijo po ribah, grdo govorijo in kličejo morske vrage in pojma nimajo o stilu? Poglejte, kako je Pepe sestavil pogrinjek! Tradicionalne mornarske barve, mornarsko modro, rdečo in belo, je dopolnil s svetlosinjim prtičem in okroglo podlago v naravni bež barvi. Bomba! Kot da je stari mornarski volk na tekočem s trendi.
Vse je v razmerjih. Petra se bo rada usedla k mizi.
Ko se bo spustil mrak, bo Pepe prižgal svečke na mizi: postavil jih je na staro naplavljeno desko, ki jo je dolgo lizalo morje in brusil veter.
Mmmm, kako diši na terasi! Ne samo po morju in ribah, tudi po sivki.
Pepe je pomislil na vse, da nam bo čim bolj udobno, je na klop in stole naložil mehke blazine, da se pogreznemo vanje.
Nace in Rudi se bosta skobacala na klop. Medtem ko bodo v pečici cvrčale gratinirane pokrovače in bodo na razbeljenem žaru zadišale ribe, jima bo Pepe pravil o valovih, ki so bili visoki kot hiša – ampak on jih je srečno preplul; o morskem psu, dolgem kot avtobus – toda on ga je sam ulovil in zvlekel v svoj čoln; o piratu s Karibov – vendar ga on ni srečal: o morski deklici, nevarni kot življenje samo – toda on ji je bil kos!
Fanta imata rada take morske zgodbe, sama ušesa so ju, ko poslušata o orjaških lignjih, morskih kačah, električnih skatih, strupenih morskih pajkih in hudih morskih vragih, bentiš! Tako lažje čakata na jedi.
Petra pa opazuje morsko sliko pred seboj, ki jo je naredil ribič Pepe: vse je tako, kot mora biti. Popoln pogrinjek za štiri lačne morja. Potem začnejo prihajati jedi na mizo in zavlada tišina, ki jo motijo le vzdihi užitka. Kako dobra je rižota! In kako sočen je brancin v soli! Spet zavladata klepet in smeh za mizo šele ob limetinem šerbetu, ki ohladi razgreta lica. Z njim čez teraso zapiha lahna sapa, prepolna morskih vonjev.
Potem v zaliv pridejo ladje: težke, trebušaste režejo valove, luči razsvetljujejo temno gladino in oglasijo se zamolkle ladijske sirene. “Ladje so prišle!” zadovoljno zabrunda ribič Pepe.
Morski pogrinjek pri ribiču Pepetu je v mornarskem stilu: dekoracijo na mizi sestavljajo jadrnice, svetilnik in sporočila v steklenici.