Pogrinjek za poroko za mlade, ki nočejo osladnosti in ki so izvirni
Poročna gostija z imenitno pogrnjeno mizo je pač pikica na i velikemu dogodku. Kaj pikica, velika pika! Zato smo vzeli oranžni jedilni pribor z belimi pikami. “Jej, plastični ročaji,” je rekla prva tašča v nastajanju, “kaj bo pa žlahta rekla!” “Gremo raje v normalno gostilno, bova že midva z očetom plačala!” je moledovala druga tašča.
Nak, midva ne greva v gostilno z ofucanimi fikusi in dolgočasnim priborom in papirnatimi prtički in z žalostnim cvetjem na mizi! In ne greva v nobel restavracijo, kjer bi v samo najinem večeru pojedli in popili zajamčeno letno plačo.
Midva sva mlada in ustvarjalna in imava prijatelje! Skupaj bomo priredili nepozabno slavje, ki ga bodo uokvirjale ustvarjalno pogrnjene mize. Pa kaj, če ne bo vse belo; pa kaj, če se torta ne bo sesedala pod goro cukrenega okrasja; pa kaj, če bomo namesto instantnega okrasja kar sami izdelali dekoracijo za veliki dogodek! In hočeva veliiiko prostora, zato bomo svatovali pod drevesi, če se bo vreme kisalo, bomo pa postavili šotor!
Rada imam oranžno barvo, mojo polt naredi žametno in mojim kostanjevim lasem da žar. Obleka iz surove svile je poudarjena z oranžno borduro in moj ljubi mi obljublja poročni šopek z oranžnimi vrtnicami. Tako se bo najina oranžna zgodba nadaljevala tudi za mizo. Izbrala sva preproste oranžne krožnike s tremi oranžnimi krogi in oranžni pribor – dovolj bo. Prosojni prti so v bež odtenku kot moja obleka.
Na sredo smo punce nasule sladko reko konfetov. Jih poznate, poročne bombone za Italijane in Primorce? To so blanširani mandlji, obdani z bisernato belim kuhanim sladkorjem, in se običajno delijo v majhnih škatlicah svatom za spomin.
Družile nas bodo še besede: prijazne izgovorjene in natisnjene, saj smo za okrasje izbrali kar potiskan papir. Lepo bi bilo, če bi bil potiskan z Visoko pesmijo ali kako podobno ljubečo poezijo … če ni, nič hudega, le politiki in črni kroniki smo se izognili.
Platnene prtiče smo s prijateljicami okrasile s cvetovi, izrezanimi iz potiskanega papirja, na sredo smo pritrdile droben temen gumb. Navadna vrvica pač ni običajna na mizi za ohcet, vendar zakaj ne? Mateja je naredila tudi okrasje za na vrvice, ki so jih fantje razpeli med drevesi: iz manjših pravokotnikov je izrezala silhuete srca. Pripele smo jih na vrvice in zdaj se skozi srčke spogledujemo z ljubimi.
Mateja je tortna mojstrica – zato je posebej za naju izdelala to belo cukreno lepotico. Tudi potonikin cvet je ona ustvarila. Samo en se bahavo razkazuje na potiskanem traku. Ne, take torte pa že nima vsakdo!
Rože, seveda oranžne, smo prepletli z bukovimi in borovimi vejami, da se bodo lepše ujele z okoliško naravo.
Tasta bosta zadovoljno nazdravljala, tašči bosta rekli, da ta mladi prav res znajo, prijatelji so zadovoljni, češ da take ohceti nima vsak, midva pa sediva za najino poročno mizo sredi pomladnih dreves v najinem maju.
Tako, vse je nared, da po obredu sedemo za mizo, prižgemo sveče v steklenih kozarcih, da jih majski veter ne bo upihnil, in med smehom in petjem prisluhnemo šumenju macesnov nad nami.
Foto: MK, JR, KB
Styling: MD, MFL