Prekmurka san

Vej zatok še malo znan gučate …

Telko za začetek – Prekmurka san. Rojena pa gor spravlena v Sobote, zarad šoule preseljena v Lublano, pa san na ton konci Slovenije tüj ostala. Par kilometrof niže, na Dolenjskon. Kak san se doj vdarila še sikdar ne ven, liki po telko lejtaj se tou niti ne spitavlen več. Moj doum je zaj skrite v enoj lüštnoj doline med dolenjskime hribame, moje srce pa nigdar nede šlo vö s Prekmurja. Četude punokrat nišče sploj ne vej, kama pašen, od kec san, zatou ka se moj prekmurske naglas zgibi. Rezervejrani je pač samo tiste, ka razmijo ka gučin, gda pravim, ka sam fčera vograček okopavala … Pa na žifce mi kda pa kda ide, ka mi što pravi, daj, povej kaj po prekmursko .. ka se te lejko nasmihajo, ka itak nika ne razmijo, samo fajn jin zvenij. Edino f ton majo praf – rejsan zveni fajn. Kak pesen.

Vej priznan, po dvajsetij lejtaj se tu pa tan tüde ges pitan, kak se šteroj stvare po prekmusko prave, pa se te potolažen, ka tüde tisti, ka so se dugo nazaj s hajoufon preko oceana selili, po dugej lejtaj več ne vejo za fsako stvar, kak se joj pravi po domače. Ja, tak se fčasi počujten, kak izseljenka iz svoje domovine. Moje Prekmurje viden premalokrat, dela rade, pa drüjgih obveznosti … kak če bi bilou dvejsto tisoč kilometrof fkraj, nej samo dvejsto. Ja, znan, malo me je lejko sran … zaj sploj, ka mamo avtocesto.

 

Če san že tak fkraj od svojih korenin, pa nekak provincijalka neje šla vö z mene. Ka bi živejla v bloke je nej šlo, nücala san svojih par kvadratof zemle, zatou zaj (po zasluge kredita, ka moga še v trügi odplačüvala) namesto betouna gledan naravo, srne, kak pridejo obejrat šalato k souside – k nan nejdejo, ka so moji psi malo preveč glasni, fala bouge – man zatouk strašne probleme, kak priti v Lublano v slüjžbo, če je več kak pet centi snega na ceste – tou pri nas pač nišče ne plujži, gda nucaš, samo gda se jin da … Pa fčasi kunen, kak počasne so prodajalke v lokalnoj boute, ka se mi zdi, ka morajo sakšoga še pijtati, kak je, pa kak so deca, pa vnuki, pa ge so bili pri frizejri, pa če je Bela že skotila … Po enoj strani me tou vrže s tira, po drujgoj pa san šla vö iz mesta glih zatou, ka mi je tou blüjzi, zatou ka me sigdar spomni na tou, kak je bilou gor rasti v krajaj, ge fse ide malo bole pomali. V časi, gda smo deca še nej meli računalnikof pa mobitelof, pa smo se špilali pa lovijli tan po Fazaneriji, pa črešnje obejrali, malo pri souside, malo doma … Te gda je život šou samo tresti kilometrof na vöro, nej pa leto s svetlobnoj brzino.

 

Vej praven, neje šlo vö iz mene … ta želja po zemli, po zamazanon za nohtame, tak se mi zdi, ka mi brez toga sapo gemle. Punokrat se pošejtan med mojime roužame, pa jih pozdraven. Eno takšo navado man, ka jih večijnoma ne küpuvlen, like dobin, od babice, prijatelce, souside … z njihove grede, njihove zemle. Ka se mi zdi, ka majo te tej rouže nekše svoje spomijne, momente, ka so nekome drujgome veselje delale, zaj pa meni. Tü pa tan dobin samo palco, ka tak vö vijdi ka nede nika s toga, pa par mejscof po tiston že vesejlo cvete. Po moje zatou ka zna, ka mi neka pomejni, ka mi je spomin na nekoga »mojoga«.
Puno rouž je iz Prekmurja, z babicinoga, tetinoga vogračeka, del mojih küncof sveta v mojon zdajšnjon živlenji. Za kakšo cilou znan, kak se joj prave v prekmurščini – recimo selenca je španski bezeg … Ta mi je bijla sigdar zanimiva. Diši mi tak, kak je dišalo od babice dvorišče, ka smo deca domou iz šoule odili, pa komaj čakali, ka mo torbe nekan ličile, pa se šli po travi naganjat z žogof.

Dostakrat se zgučavlen z njimi, pa se jin zahvalen, zatou ka mi veselje delajo, mi dnejve farbajo na lepše, davlejo toplino mojomi srce pa poglede. Tak se mi zdij, ka me razmijo, četudi gda ne gučin prekmursko.

Tina Cipot