Dilema: čim več zaves, navojnic in rolet, da smo skriti, ali nizozemski model, ko v domovih sploh ni zaves
Študiral sem v Amsterdamu. Specializacija iz komunikologije. Amsterdamčani me kot ljudje niso navdušili. Nizozemska toleranca je sumljivega značaja. Je le navidezna. Zaradi te svoje domnevne tolerance naj bi bili zelo cool, ljudje tako na easy, toda resnica je – o tem sem prepričan – drugačna. Najnižja, najbolj »umazana« dela pripadajo Surinamcem, Surinam je bil namreč nekoč nizozemska kolonija.
Toda poleg simpatičnega mesta in živega utripa mi je bilo v Amsterdamu še nekaj posebno všeč: to, da ljudje v domovih na oknih večinoma nimajo zaves, rolet, navojnic in podobnega. Sprehajaš se po ulicah in veselo gledaš v dnevne sobe, spalnice, kuhinje. To je pa zelo fino, še zlasti ker sem rad voajer. Amsterdamčanov, ki so, ko te spoznajo, zelo odprti in komunikativni, potem pa se hitro odmaknejo (ravno nasprotno od nas, Slovencev) očitno ne moti, da lahko mimoidoči z lahkoto zre v njihov svet. Vendar seveda tega sami ne delajo, ker se ne vtikajo v življenje drugih, mi pa to še kako radi počnemo. Zlasti se radi vtikamo v sosede, kako oni živijo, kaj delajo, koliko denarja imajo, ga imajo več kot mi, a imajo boljši avto itd. Morda smo ravno zato takšni, ker zastiramo okna, saj ga skorajda ni doma brez zaves (sam sem v 11. nadstropju in v kuhinji nimam zaves, je pa seveda res, da me nihče ne more videti in gledati), se zapiramo in smo skrivnostni. S tem pa dosežemo, da se drugi začnejo zanimati zame; bolj ko se »skrivamo«, bolj ljudi »firbec matra«. Torej odstrimo vsa okna in nihče se ne bo več zmenil za vas. No, to je le iluzija …
Hotel Malograjski dvor v Kamniku.