Takaši Ivasaki – nekaj med Mirojem in Kandinskim. Igrivo. Sočno.
Danes so spet izbirali otroci. Naraščajniki so se v počitniškem dolgem času (pa ne dolgočasju) drenjali za mojim stolom in neusmiljeno obračali palce navzdol za morebitne četrtkove odklope: dolgčas, že videno, nerazumljivo, to je pa grozno, kič …
29-letni Takaši Ivasaki (Takashi Iwasaki v angleški transkripciji) je našel milost v njihovih očeh. Prvi kritik pravi, da je tako lepo pisan, drugi sprašuje, a tudi sam veze in mizari in kje da je dobil tiste minerale v vznožju mobila, tretja kritičarka reče, da je prav kul in bi ga ona imela na majici. »Pa si ga izvezi, mlada dama,« zamomljam. Ja za to da bo pa prekmalu konec počitnic …
»Dostikrat izhajam iz svojega vsakdanjega življenja. Svoje ustvarjanje dojemam kot vizualni dnevnik. Namesto da bi svoje misli zapisoval z besedami, predstavim svoja čustva in misli s sliko, kar je prav tako 'jezik',« pravi. Mene spominja malo na Miroja in malo na Kandinskega. Na odštekana 20. leta in avantgardo. Če me vprašate, sta mi najbolj všeč obe vezenini, obe deli na temni podlagi.
Foto:http://takashiiwasaki.info/index.html