Bela poroka za vse

Poročila se bova s spominom na vse najine prednike in z dihom preteklosti.

Poroka v belem je dobrih sto let stalnica naše kulture: tako so se poročali prababice in pradedje, babice in dedki, najini starši. Tudi jaz si želim biti nevesta v belem. Poročila se bova z nostalgičnim pridihom preteklosti: bel čipkast prt, bel porcelan, kristalni kozarci, bela torta.

Moja poroka bo odsevala vse poroke mojih ljubih prednic: mame in babice, prababice in praprababcice in naprej v megleno davnino. Zdi se mi, da ko bom izrekala poročno zaobljubo, bodo one stale ob meni : »Kar pogumno, ljuba naša, tudi me smo imele zadrgnjeno grlo, vendar glej, splačalo se je! Dobro nam je bilo z našimi možmi, zakaj tebi ne bi bilo?« Zdaj je maj, zato bo svatba na prostem, tam, od koder prihaja moj rod.

Ja, želim si poroko in ohcet z odsevom preteklosti in nostalgije po časih, ko so bili porcelanasti krožniki in kristalni kozarci razkošje za posebne priložnosti. Mama nama je posodila prte z idrijskimi špicami, ki se hranijo iz roda v rod za naše slovesnosti. Mode prihajajo in odhajajo, prti pa so vedno lepši. Splača se jih oprati, posušiti na soncu in poškrobiti. Tašča nama je predala krožnike in pribor svoje babice. Pogrinjek bodo sestavili še prtiči s trakom iz stare čipke in nežnimi cvetovi.

Mama je v steklene doze nasula konfetov, spominjajo jo na dan, ko jih je ona na poti od matičarja in iz cerkve metala otrokom. Dodala je sveče v kozarcih, da jih ne bo utrnil veter.

Mama mojega ljubega je sešila vrečice za riž iz žakljevine, zavezala jih bo s čipkastimi trakovi. Všeč mi je, da svatje ne bodo posegali škatlah iz marketa.

Babica pravi: “A veš, kako sem si želela tulipane za poročni šopek! Sem jih posadila na vrtu, pa jih je majska slana poparila. Potem sem imela samo asparagus s tremi nageljni!” Oči ji ratajo mokre od spomina na tisti daljni maj s slano na poročno jutro. Rože sestavljam v en tak nostalgičen šopek: bele ranunkule, svetle rožnate tulipane prepletam z borovničevimi stebli in modrimi zimzelenovimi cvetovi. Stebla povijem s čipko in babica z izmodrenim pogledom drsi po cvetovih.

Nona že ves teden peče, peče, peče: orehove rogljiče za naše mladiče, ocvrte miške za mlade piške, krofe okroglolične za gospodične mične, mandljeve rezine za tete fine, potice za strice, piškote izbrance za bratrance, čokoladne salame za mame, savarin bo pojedel nono Davorin, krostate za svate – jej, kdo bo pa pojedel vse to? “A torto imata?” reče vsa potna v obraz, ko v oblaku moke valja testo za piškote.

Torto? Ja, to pa! Torto nama je spekla Mateja, še lepša je kot tista od pranone, ki je bila iz 56 jajc in kile masla umešana in s sladkornim ledom oblita! Je bil recept iz Slovenske kuharice od Kalinškove, saj se za ohcet ni šparalo.