Revije o opremljanju stanovanj

Od časa do časa  v trgovini poberem vse revije, ki se  posvečajo gradnji, opremljanju in urejanju domov, stanovanj, gradov in, če je sila, tudi kurnikov  pasjih ut. Potem gledam vse tiste bleščeče fotografije in se grem malo vojerizma – aha, ta dva sta pa rada v postelji, ups, prejšnji petek so preveč popili, ampak taka kopalnica je pa mega – a so to stare brisače ali tak posrečen retro?

Skratka, srčno rada si ogledujem vse te slikice in si zamišljam, kdo vse živi v teh duhovitih dnevnih sobah, kjer se vidi, da nekdo rad bere ruske klasike, drugi pa zbira stare plakate in posluša soul; o, ti pa radi veliko kuhajo, glej, kako so domislili odlagalne površine v kuhinji in kako rabljene so stare ponve, hja, oni verjetno prisegajo na veganstvo, tam imajo tudi kalilnik; ta spalnica  ni za posteljne radosti, tu živi samski natančnež, ki ceni egiptovski bombaž in red, saj je postelja na črto postlana, a kako vem, da je samski? če ima pa tip kakih 40 let in posteljo široko 90 cm; ooo, kopalnica, ja a prav vidim, kar 25 sveč je po njej, in to dogorelih, ufa, lastnica   je nagnjena k mokremu razvratu!

Vse detajle skrbno pregledam, in če bi takoj zatem morebiti srečala signoro Claudio L. iz Torina, bi po moje dokaj hitro lahko začela pogovor o njenem odnosu do kuhanja za prijatelje doma (ženska premore fino Cappellinijevo mizo  s kupom stolov in ima natlačene omare jedilniškega posodja), povedala bi, zakaj ji dracena tako slabo uspeva (temen hodnik), in bi jo vprašala, ali ona res lahko pred spanjem bere Herto Müller in Financial Times (na nočni omarici ima kup njenih prevodov v italijanščino in dve pedi debel sveženj rožnatih časnikov).

Ko vse tako pregledam, vem, da je signora v zrelih letih, ima dva najstnika, partnerja pa ne, stanuje  v središču mesta s pogledom na katedralo, kjer je shranjen turinski prt, verjetno se ukvarja z ekonomijo, veliko bere, rada je, ima veliko nogo, po mestu ona in otroka kolesarijo  in ima svojo malo slabost: zbira odpirače za buteljke in trapaste lasne obroče – bog ji pomagaj. Jih pa lepo razstavi.

Potem vzamem v roke naše revije. Čaki, a je to reklama za salon?  Kuhinja je pospravljena, kaj pospravljena, prazna, edino Šipkova skleda je na pultu, »nek se vidi razkoš«.  Drugega nič – bi rekla, da je  zmanjkalo denarja za zadnjo špežo, fasungo ali še kak uporabno dekorativni kos. Ali pa imajo lastniki zdaj kuro na koledarju – shujševalno. Rolete so spuščene. Ja, ko pride migrena v hišo, prija tema, pravijo.

Dnevna soba spet kot iz kataloga, iii, kako imajo pospravljeno! Velik televizor, veeeeeelik HI-FI, na kavču dve komplementarni blazini iz salona. Rolete spuščene.  Slik ni. Knjig ni. Hej, morda pa dva slepca stanujeta tu? Ti hočejo vse pospravljeno na črto, da se kam ne spotaknejo.

A lastniki  želijo podkuriti posteljno življenje, saj je edina izstopajoča stvar, ki ni bila nabavljena v supersalonu s supertrendovskim pohištvom,  plameneče rdeča posteljna garnitura? Ne bo pomagalo,  saj so slepi. Tudi tukaj ni knjig, ne, niti elektronskega bralnika ne, ni slik, ni družinskih fotk –   so pa spuščene rulete.Otroška soba – kako ste vedeli? Da so namreč rolete spuščene?  Ampak dete hvala bogu ni podedovalo slepote, ima nekaj knjig na polici in en plakat na steni!

Skratka: par z otrokom v prvih razredi osnovne šole je slep, nima odnosa do družinske preteklosti, živi ločen od imaginarnega okolja (ampak v Ljubljani) in edini samostojni nakup brez arhitektove opore je bila prevleka za kovtr. Če jih srečam, ne vem, kaj bi si lahko povedali.

Zdaj boste rekli, da Slovenci tako skrivamo intimo pred drugimi zato, ker je narodna disciplina firbčnost in opravljanje – samo poglejmo, katera je v teh dneh najslavnejša hiša. Tista gospe Dimic v Murglah.  In kakšne težave ima lastnica zaradi nje. Zato da se pred takim fotografiranjem vse počisti in pospravi (jasno) in umakne vse, kar bi lahko razkrilo njihovo identiteto in mesto bivanja (spuščene rolete). Ja kateri hudič pa potem te lastnike prepriča, da sploh odprejo vrata svojih domovanj za medije in bralce? Jim njihov arhitekt grozi z nožem na vratu ali kaj? Ali gre za negotovost ljudi, ki ne verjamejo v svoje delo, svoj denar, svoj okus?

Na srečo se v taistih revijah kdaj kažejo tudi stanovanja ljudi, ki si običajno upajo povedati: sem ta pa ta. Pesnik. Novinarka. Filozofinja. Izumitelj. Rolete dvignejo. Čeprav ne bi povedali, kdo so, in jaz ne bi vedela, kaj delajo, bi po poslikanem vedela: tu se kuha. Je. Oblači. Slači. Ceni se mačke. Hrčke. Pse. … Tu zaupajo v lastni okus in ne potrebujejo totalne bergle arhitekta in pohištvenega salona. Tu se živi.

Tista o škodoželjnosti Slovencev je samo stereotip. Stereotipi pa so bergle za naš strah pred biti to, kar smo. Stereotip je tudi, da Slovenci nimamo okusa za opremljanje domov.