Ideja za pogrinjek z okvirji za krizno obdobje, recesijo in krizni proračun
Vročina, recesija, krizni proračun, napetost v zraku – mi pa dekoriramo mizo z modro in rumeno, starim lesom in okvirji, skratka, ustvarili smo pogrinjek za krizo.
Vročina je tu, nebo dobiva žvepleno barvo, zelenje usiha in v zraku diši po suhem. Zjutraj po naselju zaropotajo polkna in rolete, hiše mižijo v težkem poletnem vremenu. Če moramo ven, se vlečemo po ozkih trakovih sence ob hišah, potem se vračamo v zatemnjene domove, zvračamo vase velike kozarce mrzle vode, plitko dihamo in čakamo, da pride večer. Mislimo samo še na morje, mediji pa kričijo o kriznem proračunu, odpuščanjih, varčevanju … kriza ni več hec.
Postajava utrujena, vročina in negotovost sta naju izsušili do jedke sredice, da mimogrede zasikava drug na drugega. Potem se užaljeno umakneva. Izogibava se drug drugega, čepiva vsak v svojem kotu – in čakava nevihte, da razelektri napetost v zraku.
“Ciiin. Sta doma? Prideta zvečer k nama nekaj pojest in na klepet?”
“Se hecaš? V tem vremenu? V tej krizi? V službi že dva tedna poslušam, kje da moram še šparati, če ne adijo. Še samo sebe težko prenašam, kako bi me kdo drug? In on – tečen je za znoret. Jaz bi bila tudi, če bi poleti prodajala peči.”
Jana pa kot da moje teženje prevaja v drug jezik: “Ja, jasno, ob osmih, ane? Pa kart za tarok ne pozabi!”
Prve ure popoldneva me misel na večerno druženje dela še bolj sitno, proti večeru postajam radovedna, kako bo. Jana je mojstrica za ustvarjanje razpoloženj. Ja, razpoloženj v množini. Njen dom je kot album občutij in ni vrag, da ne bo miza danes v stilu vročine in moje sitnobe.
Ni me razočarala.
Modra pomirja, vendar je tudi barva umika in grenkobe. Samote. Dva temnomodra tekača na belem prtu.
Hej, kaj je pa to na sredi mize?
“Star tram sva razžagala, da ga pozimi skurimo v kaminu,” se smeje Jana, “pa sta zdaj dva čoka naredila ovinek čez mizo.” Jana je vanju na enem koncu zvrtala luknji. Dovolj veliki sta za dve eševeriji, skromni sočnici, ki ne potrebujeta niti veliko zemlje, niti veliko vode. Pravi lončnici za krizo.
In ti okvirji? Kdo je ta teta?
“To je stara teta Angela, cukr od ženske, ti rečem, pa mojstrica preživetja. Včeraj sva se dolgočasila. Potem sva se domislila, da vse stare fotografije najine žlahte uokviriva v doma narejene okvirje. Na hodniku jih bova obesila, da bo vsem že ob prihodu jasno, po kom imam jaz visoko čelo in smisel za eleganco in zakaj imam jaz rada fiziko, Janez pa agronomijo.”
V redu, čelo in eleganco že razumem, ampak fizika in agronomija?!?
Jana se reži kot novinarji na tiskovki od Pahorja in Križaniča. Ampak okvirji so pa prima, kaže, da so tudi oni naredili ovinek čez mizo, preden jih bosta obesila na gorčično rumeno steno v predsobi. Servietna tehnika, sem ugotovila, ko sem jih sumničavo pretipala. V modrih in rumenih tonih.
Kje so nekdanji juliji s kupi cvetja na vrtu? Zadnja leta vrtnice že junija odcvetijo, cinije kar zakrknejo v hudi vročini in ni nič od njih, le kakšen rman kljubuje pripeki.
Jana je za cvetlični okras izbrala kraspedijo (Craspedia), pri nas malo znano rastlino iz družine nebinovk, ki izvira iz Avstralije in z Nove Zelandije. Cvetje za krizo, saj rastlina uspeva v sušnih in revnih tleh. Jana je kroglaste cvetove potrgala s stebel in jih razpostavila po sredi mize in po čokih. Kot mali žvepleni pljunki moje slabe volje so – ali pa kot majcena sonca. Pozimi bi me grela.
“Kaj bosta pila?” vpraša Jana, “kaj alkoholnega?”
Neee, nekaj osvežilnega, sadnega. Jana prinese sveže stisnjen pomarančni sok. Namesto v kozarce ga je natočila v male stekleničke in dodala slamice. Nekoliko drugačna postrežba, ampak hura za presenečenja!
Glej, glej, kako usklajena je miza! Oranžna stena v ozadju jo lepo uokvirja.
Hej, Jana, saj si nalašč izbrala samo rumeno sadje, kajne? Punca se smeje, ker sem jo spregledala. Pri njej ni nič naključje. Belo stojalo se lepo ujema z belimi krožniki.
Posedemo za mizo, zunaj se žveplen dan umirja v brezbarven večer. Potem od nekod pripiha veter in zrak se ohlaja. Pozabljam na šefico, na zahteve, omejitve, sikanja.
Prateta Angela me prijazno gleda iz okvirja. Ja, saj vem, teta, ti si poleti že ob treh zjutraj vstajala,, da si dovolj zgodaj prinesla marelice na tržnico. Seveda, v jerbasu na glavi. Tri ure hoje v eno smer, ja. In vendar si si vsak večer dala navijalke v lase, da bi bila naslednji dan lepa. Pred samo pol stoletja. Ne, teta, ne bom več slabe volje. In sploh bomo potem igrali tarok. Tako poletje je lahko čisto v redu …
Pogrinjek za krizo blaži vročino in recesijo, prijazen je do kriznega proračuna in umirja napetost v zraku – modra in rumena, star les in okvirji, to so elementi za tokratno dekoriranje mize.
Stiliranje: MatejaD, MojcaK
Foto: MK, KB