Ogledala iz 19. stoletja z novo lepoto, predelano pohištvo in tako naprej …
Kljub razgledanosti, luknjičasti kot švicarski ementalec, sem bila prepričana, da Huwa Griffitha pa poznam: to je ja tisti valižanski igralec iz Ben Hurja. Res je. Ampak tale Huw Griffith, ki ga danes predstavljam, je mlajši in ne nastopa na odru in v filmih. Ukvarja se z obnavljanjem in predelovanjem pohištva, opremljanjem lokalov, z umetnostjo.
Vendar tudi on po svoje interpretira svet okrog sebe. Denimo nabere ogledala iz 19. stoletja, jih obdela – in ja, potem so to ogledala kot iz Sneguljčice, kot iz Alice, kot iz Storžkovega popoldneva, če se ga spomnite.
Kakorkoli, zelo primerna ogledala za utrujena jutra: ko se pogledamo vanja, namesto sračjega gnezda na glavi zagledamo težke magnolijine cvetove – oh, lepe smo!, podočnjake prekrijejo srobotovi cvetovi – hura, čudovit dan bo; stara, utrujena oblačila prekrije čarobni gozda –ja, to! Tudi pohištvo, prelepljeno s tapetami iz 40. let prejšnjega stoletja, prijazno prekrije sivino delovnih dni. Skratka, resničnost se predela v nekaj bolj fantastičnega, doda se ocvetličen rob pogleda, pa bomo preživeli v tem krutem, umazanem svetu.
In kako se doseže tak učinek? Hugh ogledala in kdaj tudi okvirje prelepi s starim pohištvenim tekstilom. Kaže, da je obojega, starih ogledal in blaga, na Otoku dovolj …