Kako fino je biti samski moški, ko je treba opremiti novo stanovanje!
Nihče ti namreč ne hodi po glavi z raznimi idejami, kako je treba prepleskati stanovanje, katere barve so »in« in katere »out«, kako razmestiti pohištvo in zlasti posteljo, da bo vse po pretirano opevanem feng šuju, kako morajo viseti slike, da bo zadoščeno harmoniji … bla bla bla.
Vsega tega ni, ko si sam – in ko imaš svoje ideje in, hvala bogu, dober okus. Tega imam, priznam. In sem ga pred slabim letom in pol, ko sem se vselil – uf, groza, v stolpnico v Štepanjskem naselju s 156 stanovanji v 14 nadstropjih , torej za Fužinami drugo leglo »čefurjev« in druge človeške nesnage – z največjim užitkom manifestiral v velikem slogu. No, vsaj zame. Čeprav sem najraje v belo-črnih oblačilih, sem si v enosobnem stanovanju z balkonom (41 kvadratnih metrov v 11. nadstropju z monumentalnim pogledom na zeleni Golovec in vso Ljubljano) omislil – barve.
Modra barva v kuhinji (kuhinjski elementi so v modri barvi z dvema belima predaloma) me spominja na Grčijo in grške kulinarične užitke. Predsoba, ta včasih povsem nepotrebni del stanovanja (ponekod v Evropi ga sploh nimajo; ko odpreš vrata, padeš naravnost v dnevno sobo), je rdeča. To pomeni, da je ljubezen dosegljiva takoj, ko odpreš vhodna vrata. Kopalnica je oranžna, malo divja barva sicer, ampak ker je stara, še potrebna prenove, sem jo spremenil v retro prostor, da se zakrijejo ultra stare talne ploščice. Barva je tako huda, da se ploščic res ne vidi. Jih nočem videti. Dnevni prostor in spalni del pa sta združena v eno celoto – room of double pleasures (soba dveh užitkov: spanja in poležavanja) – v ubiti zeleni barvi. Tako ti ne preostane drugega, kot da v tem dvojnem prostoru vrhunsko lenariš.
Zdaj vem: barve res naredijo dom. A po pameti, sicer se vam 41 kvadratov optično spremeni v garsonjero!
Fotografija pripada albumu na strani dominstil in ni povezana s stanovanjem avtorja kolumne.