Obiskali smo dneve narodnih noš

Dnevi narodni noš ali modernejše festival oblačilne dediščine.

Kamničani imajo do dnevov narodnih noš “ljubim – sovražim” odnos. Včasih se je mladina prav veselila tridnevne pijanke, danes temu ni več tako. Program je strokovno dodelan, kar seveda pomeni, da je manj koncerto, ki bi zabavali mlade. Na račun pridejo predvsem starejši.

 

 

Mi smo si podrobno ogledali dogajanje na Šutni, kjer je mrgolelo prodajalcev starin ter domačih mojstrov – rokodelcev. Prodajalo se je vse mogoče, od tistih že malce znošenih idej o sekirah, na katerih piše “ne se sekirat”, do nogavic za varčevanje. Razveselili smo se domačih mojstrov, ki izdelujejo kvalitetne in zelo všečne izdelke.

 

 

Kaj točno bi počela z miniaturami tipičnimi tolminskimi kanglicami, sicer ne vem, ker čisto vse pa tudi ne morem zmetati v jaslice (to je edino mesto, ki so ga predlagali otroci), zato pa bi brez problema mesto na policah in v uporabi našli izdelke Mojce Žalik – narobe svet in Nada Simončič, lončarstvo Janez Bojc, Katarina Spruk in zakoncev Vogrinec.

 

 

 

Predvsem slednja me presenečata z barvno paleto in zlatimi obrobami. Porcelan našh babic.

 

 

Manjkale niso niti kleklarce iz bližnje osnove šole, niti izdelovalci klobukov in redki pravi izdelovalci narodnih noš.

 

 

Vedno znova me preseneča, kakšno barvno paleto imajo rute, ki spadajo h gorenjski narodni noši.

 

 

Na svoj račun so prišle prodajalke in nakupovalke nakita, saj so lepe barve ob sončnem vremenu naredile večino izdelkov izredno privlačne.

 

 

Leseni izdelki iz enega kosa ter zanimive miselne igre. Otroci so se poglobili v svet iskanja rešitev. Na Šutni res ni bilo nikomur dolgčas.

 

 

Lokalni cvetličar Letnar je poskrbel za pravo pašo za oči – venci iz suhega cvetja.

 

 

Vračanje na Šutno v času narodnih noš je čarobno, lepo in poučno.