Počitniška hiša na Bovškem je kraj, kjer se kolo časa zavrti nekoliko nazaj in smo primorani, da se umirimo in posvetimo čisto vsakdanjim opravilom.
Disovci smo se tokrat podali na Bovško. Pozno avgustovska vročina nas je spremljala vse do objema Julijcev, ko smo se po gozdni poti podali navzgor v hrib. Zavili smo na označeno pot, kjer smo naposled pred seboj zagledali lično hiško prislonjeno na breg. Na njivi pod hišo so komaj pobrali krompir, medtem ko bo koruza še malo počakala.
Pred hišo nas pričaka prijetna dobrodošlica in pod brajdo si oddahnemo od vožnje pod žgočim soncem.
Parcelo je lastnik izbral skrbno in preudarno. Nahaja se ob vodnem izviru in z nje je prekrasen razgled na okoliške hribe. Hiša je namenjena potrebam lastnikov, para v zlatih letih, in družinam njunih otrok. Ob njej se obdeluje nekaj zemlje in v hlevu na pobočju domujejo koze in kokoši.
Ob vstopu v veliko kuhinjo nas sprejme prijetna toplota, ki jo oddaja velik zidan štedilnik. Lastniki so se namenoma odpovedali vgradnji sodobnega kuhališča, ki bi omogočalo hitro pripravo hrane.
Dnevi v tej hiši potekajo po starih ritmih. Ko vstanejo, najprej zakurijo v špargertu, da si skuhajo kavo in čaj.
Kuhanje je nekaj posebnega, ko je treba ugotavljati, ali je poleno na ognju dovolj suho in debelo. In ko že misliš, da je jed gotova, ugotoviš, da si pozabil podkuriti.
Med čakanjem na razgreto ploščo se lahko posvetimo drugim stvarem. Kaj ko bi na veliki mentrgi zamesili kruh in ga potem spekli v krušni peči? Ali pa pripravili domače pice. Te so baje izvrstne.
Velika miza vseskozi vabi, da se družinski člani posedejo okrog nje in se družijo ob prigrizku, skodelici čaja ali pa samo ob pogovoru.
Prijetno oblikovano masivno pohištvo v olivno zeleni in naravni barvi gradi pomirjujočo barvno zgodbo v kombinaciji z rdečkastimi odtenki keramičnih oblog.
Drobni predmeti, kot so starinska budilka, slamniki in loparji nas spomnijo, da smo v pravi kmečki hiši, kjer čas teče drugače kot v družbi sodobnih multimedijskih aparatov.
Kraljevsko vlogo v kuhinji si zidani štedilnik in velika miza delita s prekrasnim unikatnim stopniščem. Njegova lesena struktura se navdihuje po nosilnih elementih starih kozolcev, medtem ko ji palice iz kovanega železa v ograji dajejo lahkotnejši videz.
Hej, naj vas ne zavede lavor pred stopniščem! Umivanje ni prav nič starinsko, prej nasprotno. V prvem nadstropju nas namreč poleg spalnih prostorov čaka velika kopalnica z infrardečo savno in masažno kadjo.
Tudi tukaj nas spremljata sivkasto zelena in opečnata barva. Velika kad je primerna za uživaški počitek po delu ali po gorskem pohodu.
Spustimo se nazaj v pritličje in se zaustavimo ob izrezljanih vratih, ki nam izdajajo, da se za njimi skriva malo moško kraljestvo.
Veliki kamniti velbani hram nas sprejme v hlad, ki ga oddajajo stene. Asketsko oblikovani prostor brez odvečnega okrasja tke pripoved o ponosu in ljubezni do detajlov, ki ostajajo funkcionalni in lepi.
Poleg kamnitega korita so tu še slepi okenski okviri za odlaganje in hranjenje steklenic.
Prijeten hlad in mehke kamnite oblike nas vabijo, da bi se še malo zadržali in si oddahnili od poletne pripeke.
Na hodniku s prostorom za čevlje, obešalnikom in garderobno omaro se zagledamo v zemljevide okoliškega hribovja. Kdo ve, ali jih lastnik sploh še kdaj pogleda, ali pa pozna že vsako stezo?
No, mi si jih dobro ogledamo in sklenemo, da gremo vsaj na krajši sprehod po okolici.
Ne vemo, ali je bilo bivanje v teh krajih kdaj tako udobno kot v tej hiški. Lastnika sta uspela ustvariti prijetno zavetje, kjer se vsak obiskovalec počuti domače in iz vsakega prostora veje prijaznost. Mogoče je potreben kak dan, da se prilagodimo ritmu, ki ga narekuje hiša sama. Vendar je bivanje v njej tako drugačno od utečenega sodobnega življenja, da ob odhodu ugotavljamo, da smo se komaj vživeli v ta ritem, ki je pravzaprav zelo po meri človeka.
Nasvidenje, bovška idila!
Foto: KB
JS