Belina, praznina, nekaj kultnih kosov pohištva – tu bi se dalo spočiti.
V prijetni nedeljski družbi teče pogovor o počitniških hišah ali vikendih – kakšna začasna bivališča potrebujemo, da se res spočijemo? Potrebujemo nekaj za spanje, za sedenje, za hranjenje in vzdrževanje higiene, vse drugo je nepotrebno razkošje, se strinjamo. Tudi vse potrebno za zgoraj naštete dejavnosti lahko zvedemo na minimalistično obliko. Očiščeni, minimalistični prostori so primerni za nezahtevno vzdrževanje, praznina pa tudi pripomore k hitrejšemu umirjanju in sproščanju, se strinjamo.
Barbara Hill je Teksačanka v zrelih letih, umetnica in oblikovalka – da, celo nekdanja teksaška lepotna kraljica. Njena hiša v v zahodnoteksaškem mestecu Marfa je belo zatočišče praznine. Sto let staro slabo ohranjeno stavbo puste zunanjosti z mnogimi sobicami je Barbara brezkompromisno očistila do praznine: podrla je večino predelnih sten in odstranila vsa vrata razen enih, tako da so nastali veliki, dobro osončeni prostori. Potem je statično utrdila debele kamnite stene, ki pozimi ohranjajo toploto v hiši, poleti pa poskrbijo za svežino sredi vroče pokrajine. Stene so gladko ometane in belo prepleskane, po tleh je gladek bel tlak, ki spominja na tla po laboratorijih.
Oprema je zvedena na najosnovnejše kose, med katerimi je Barbara izbrala nekaj kultnih modernističnih kosov, ki so že dolgo brezčasna oblikovalska klasika. Dve zofi sta delo Charlesa in Ray Eames; druge kose so podpisali avtorji, kot so Harry Bertoia, George Nelson in Raymond Loewy. Dobro se ujemajo z brezimnimi kosi.
Barbara Hill je že od nekdaj zavezana minimalizmu. Leta 1971 je ustanovila galerijo Cusack v Houston, kjer je predstavljala dela umetnikov, kot so Sol LeWitt, Robert Mangold in Daniel Buren, čisti modernistični minimalisti. In tako je gospa vodila svojo zasebno galerijo in s štirimi otroki stanovala poleg, tako da je kdaj skozi razstavni prostor vel še duh po špagetih … Teksaški kavboji so ignorirali njej ljube umetnike, zato je Barbara Hill leta 1976 galerijo zaprla in se preselila v Rio de Janeiro in Santa Fe. Leta so minila, njeni nekdanji galerijski varovanci pa so postali mednarodne zvezde … »Vedno sem verjela v svoj okus,« pravi Barbara.
Ko se je leta 2002 spet preselila v Houston, da bi bila blizu svojim otrokom in vnukom, je ob obisku pri prijateljih v zahodnem, puščavskem delu Teksasa odkrila to staro hišo in se odločila, do jo spremeni v počitniško bivališče.
No, kljub vsemu prenova hiše v minimalizem ni bila minimalistično poceni. Kot je v reportaži za New York Times povedala Barbara, ji prijatelji večkrat omenijo, da bi bilo ceneje kupiti novo hišo. »Seveda bi jo lahko, toda nova hiša ne bi imela tega občutja, kajne?«
