Gostilna, kjer se ne samo je, ampak se uživa tudi v stavbni dediščini in njeni prenovi.
Majerija je gostilna na Slapu pri Vipavi v Vipavski dolini. Poleg odlične hrane in pijače ima še dva močna aduta: umeščenost v krajino in staro stavbno dediščino, ki je smiselno in spoštljivo obnovljena in nadgrajena za novo vlogo in funkcije.
V Majerijo se ne gre tako na hitro nekaj spit in pojest. Že odmaknjenost na uleknjenem pobočju ob vasi Slap v Vipavski dolini od gostov zahteva par ur. Tudi bi bilo škoda, da ne bi namenili časa in pozornosti tako hrani in pijači kot naravi in umeščenosti domačije v njej. Stavbe so vzorno prenovljene. Čeprav ima obiskovalec najprej občutek, da se je čas okrog njih in v njih ustavil okrog leta 1850, hitro prepozna vešče nadgrajevanje starih elementov za nove potrebe in funkcije. Posest skupaj s sosednjo hišo leži sredi travnikov, vinogradov, sadovnjakov in polj, ki jih na vzhodu zamejuje Slap. Kulturna krajina je ohranjena, kot se je oblikovala skozi stoletja, in zemlja je obdelana.
Na mestu domačije je nekoč stala pastirska hiša s stajo. Grofje Lanthieri iz Vipave so skrb za svoje posesti v vasi Slap prepustili oskrbniku, majerju. Ta je leta 1805 zgradil faladur (klet s prostorom za predelavo grozdja) in kaščo in čez par desetletij štalo in senik, ki sta nadaljevala nekdanje pastirsko bivališče. Na koncu dograjena lopa in klenica sta vse stavbe povezala v strnjeno stavbno črto v obliki črke L. Lanthieriji so se leta 1856 iz Vipave odselili v Gorico, svoj dvorec v vasi Slap pa so podarili kmetijsko-vinorejski šoli, ki jo je ustanovil znameniti župnik Vrtovec. Majerijo so prodali svojemu oskrbniku in kmetija je še pol stoletja gosposko uspevala. Z menjavo generacij okrog leta 1910 je premoženju šlo po grlu in v karte. Tudi novi lastniki si niso opomogli, niti niso imeli dedičev.
Zgodba o teh usodah je pomembna za podobo stavb, saj so pričakale nova lastnika, Mateja in Natašo Tomažič, v stari podobi, razen nekaj zazidanih ali razširjenih okenskih odprtin. Majerijin borjač (dvorišče) nima kalone, ampak se odpira proti dovozu. Vse stavbe imajo kamnite okenske okvire in vratne portale z lesenimi okni in vrati. Za vipavski stavbni tip je značilno, da so graditelji upoštevali sonce in burjo, zato je večina okenskih odprtin na jugozahodni fasadi. Ker burja piha s severa, ima zadnje pročelje čim manj odprtin. Stopnišča zunaj so običajno kamnita, gank v nadstropju pa je lesen ali zidan. Zidani gank je postavljen na polkrožno zidanih arkadah. Stavbe pred dežjem varuje širok napušč, imenovan linda, ki ga pogosto krasijo glinene planete z apnenim beležem različnih vzorcev. Streho prekrivajo korci, obloženi s kamenjem, da jih ne odnese burja. Majerija premore tudi fresko s Križanim. »Nesreča prejšnjih rodov je bila moja sreča,« pravi Matej. In sreča za stavbe, kajti tako so se izognile stihijskim prezidavam.
Matej Tomažič
Matej je že med šolanjem in po njem delal pri Frankotu v Kobaridu in v La Subidi v Krminu v italijanskih Brdih. Kot zelo mlad, podjeten kuhar je ob tem oblikoval vizijo o svojem gostišču, ki bo izhajalo iz naravnih danosti in kulturne dediščine njegove pokrajine. Ko ga je domačinka Nataša pripeljala na Majerijo (»Všeč ti bo, boš videl.«), je vedel, da je našel, kar je iskal. »Če jo dobim, ne potrebujem ničesar več.« Vendar je moralo preteči še nekaj let, da je umrla njena zadnja prebivalka in je bila stavba naprodaj. »’Ma ne zameri, fant, samo hišo se začne pri kleti zidati in ne pri štengah’,« mi je rekel človek, od katerega sem v stari hiši pod Brjami kupoval stare mlinske stopnice,« pravi Matej, »jaz pa še hiše nisem imel, vendar sem natančno vedel, kam in kako jih bom vgradil.« Ko je pred 16 leti hiša postala njuna, je že imel pripravljen 15 kubičnih metrov starih tramov in 17.000 starih planet s cerkve v Gojačah – »tako dobro sem preračunal, da mi jih je po končani prenovi ostalo le 16.« Premislil je vsako podrobnost in jo dorekel skupaj z arhitekti.
Stavba je od sedemdesetih let prejšnjega stoletja zavarovana kot kulturna dediščina, zato je prenova potekala v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine. »Hišo sem hotel vrniti v tako stanje, kot je bila v svojih najboljših časih. Precej garanja je bilo. Z ženo sva se odločila, da v nekdanjem faladurju najprej urediva bivališče za družino – šele ko se bo družina dobro počutila, bova nadaljevala. To se nama je zdela zdrava osnova. Kot poslovnež bi drugače ravnal: takoj bi odprl lokal, jaz pa sem vedel, da moram najprej poskrbeti za družino, da se bo dobro počutila.« Ob službah sta zakonca vsako prosto uro porabila za čiščenje stavb, odstranjevanje odsluženih ometov. »Če vsak dan nekaj narediva, bova enkrat prišla do konca – tega smo se držali. Vso fasado sem spucal – poznam vsak kamen v hiši! Oba otroka pa sta občutila najino garanje ob urejanju gostilne in takrat sta bila jezna na naju, na hišo. Hkrati pa sta jo vzljubila.« Nataša je profesorica razrednega pouka v Gojačah, Matej pa poučuje kuharstvo v Trstu na tamkajšnji slovenski poklicni šoli, tako da so bile njune obremenitve dvojne.
Pri obnovi je Matej sledil razmišljanju nekdanjega kmeta, »ki je bil vedno racionalen in gospodaren, vendar nikoli ni izgubil občutka za lepo in dobrega okusa.« Staro zidarsko znanje se izgublja in kdaj je bilo težko najti mojstre, ki še znajo zidati s kamnom. »Če se niso držali tradicije, smo jim plačali in rekli hvala, podrli za njimi in z novimi mojstri zgradili nanovo.« Zdaj mnogi lastniki starih hiš prihajajo k njemu po nasvete za prenovo. Vse izboljšave stavbne statike in izolacije so nevidne. Tako se na primer v kamnitem vencu, grandalu, skriva betonski venec, ki jača zidove. Med na tramove in lajšte položene planete in korci se skriva nevidnih 15 centimetrov izolacije. Zanimiv je hrastov pod: »Izbral sem les tretje kategorije, tako kot bi ravnal kmet, poleg tega mu črnjave in grče dajejo posebno lepoto. Deske so neenakomernih dolžin in širin, saj kmet ničesar ne zavrže.« Najbolj nam je všeč zaključek, kajti linija podu se uklanja linija kamnitega zidu. Nobena obroba ne kazi njunega dialoga. Matej je podoben zaključek videl v Predjamskem gradu.
Interier sproščeno prehaja iz nivoja v nivo od vinske kleti preko pritličja z jedilnico na tako imenovani “senik”, kjer je prav tako jedilnica, vmes pa je prehod v toaletne prostore. Prostori so očiščeni vsega nepotrebnega in bele, z apnom prebeljene stene dajejo vtis širine. K temu pripomore tudi visok poševni strop v nadstropju.
Tudi gostilniško pohištvo se zgleduje po starih zgledih: mize so kopije nekdanjih kmečkih štirioglatih miz, seveda pa so ergonomsko prilagojene. Stoli so narejeni po Zavodovih predlogah. Mize so brez prtov – »kot je kmet vedno jedel. To sem naredil tudi zaradi praktičnosti, saj je manj dela s pranjem in likanjem. Potem pa sem opazil, da sem bil pred trendi: zdaj na primer strežejo na mizah brez prtov tudi v restavracijah Noma v Koebenhavnu in Le Calandre v Padovi.« Jedilni prtički so iz kakovostnega francoskega platna, porcelan je zadržano nostalgičen. Sredi mize pa so prav taki prtički, kakršne kvačkajo naše none, ome in stare mame. »Moja mama jih naredila, kvačkala jih je že dolgo pred odprtjem.«
Lokal je na mestu, kjer je bil nekoč hlev, namesto nekdanjega kokošnjaka so zdaj toaletni prostori. Skozi okna pogled sili med njive in golo drevje. Ko bodo ozelenela, se vasi v ozadju skoraj ne bo videlo. Na srečo nobena novogradnja ne kazi okolice, čeprav je težko ohranjati krajino pred stihijskimi načrti in apetiti. Poleti se lahko usedemo pod oreh na borjaču in gremo na zeliščni vrt ob vzhodnem pročelju. Zdaj pa je mrzlo in raje ostanemo v ravno prav topli sobi. V kredenci pred nami so shranjene stare bukve in listine. Če bi se zdaj odprla vrata in bi v hišo prišli vsi njeni nekdanji prebivalci, bi vsak od njih našel kaj iz svojih časov. Potem bi se usedli in Matej bi začel prinašati na mizo jedi, ki spajajo okuse preteklosti in sedanjosti, avtohtonost in dražljivo sodobnost. Iz velbane kleti bi prinesel zelena ali pinelo in majerji bi si brke omastili s kračo iz peči, majerice pa bi vzdihovale ob bučni peni. In bilo bi, kot da se je gmota časa stisnila v eno samo opoldne. Zadnja prebivalka hiše pred sedanjimi lastniki pa bi bila potešena, konec je nekdanje neplodne osame.
Majerija,
Matej in Nataša Tomažič
Slap 18, 5271 Vipava, Slovenija
Telefon: +386 (0)5 368 50 10
Mobitel: +386 (0)41 405 903
Faks: +386 (0)5 368 50 11
E-naslov: info@majerija.si
Odprto: vsak petek, soboto, nedeljo in med prazniki.
Kosilo: od 12. do 15. ure
Večerja: od 18. do 22. ure
Med kosilom in večerjo so na voljo prigrizki.
Mirjam Furlan Lapanja
Foto: KB