Kraška sprehajalna pot med naravoslovnimi zanimivostmi, industrijskimi ostalinami in vojaško dediščino prve svetovne vojne.
Kras je pokrajina, ki ohranja privlačnost skozi vse letne čase. Njegova lega na križpotju različnih kultur in podnebnih vplivov je tam pustila obilo sledi, ki si jih je mogoče ogledati v nekaj urah. Kras je torej vedno pri roki za kratek izlet, zaradi vrhunske kulinarike in odličnih vin pa gotovo ne bomo odšli domov s praznim želodcem.
Tokrat smo se podali na območje pod Praprotom nedaleč od Nabrežine v Tržaški pokrajini. Praprot je znan po izjemnih vinih, ki jih pridelujejo pri Kantetu, Zidarichu, Skerku in Lupincu. Ob njih so v vasi pogosto odprte tudi osmice, kjer je mogoče naročiti vino in suhomesnate izdelke.
Tistim malce starejšim se ob omembi Nabrežine gotovo zbudi spomin na pesem Sinku, v kateri je Igo Gruden opisal svoje spomine na domači kraj. Nad staro nabrežinsko železniško postajo na hribu Škaljunk je domačin Danilo Lupinc ob stoletnici začetka prve svetovne vojne uredil zanimivo sprehajalno pot, ob kateri smo se ustavili tudi mi. Zaznamujejo jo številne zanimivosti, lahka dostopnost in prekrasen razgled na Tržiški zaliv in Nabrežino.
Hrib Škaljunk je bil zaradi skalnate sestave, o čemer priča že njegovo ime, več desetletij prepuščen zaraščanju. Dostopnost je bila zelo otežena, kaj šele razgled z njega. Malokdo v okolici je sploh vedel, da pod debelo plastjo zelenja skriva tudi znamenja prehoda ene najbolj krutih vojn, kar jih je prešlo to ozemlje. Pred stotimi leti so nedaleč od Praprota divjali spopadi na skrajnem delu soške fronte. V zaledju Tržaškega krasa so v tistih letih oskrbovali ranjence, skrbeli za oskrbo vojaških sil, mnoge vasi so bile izpraznjene, prebivalci pa odvedeni v begunska taborišča.
Sledi teh dogodkov so zabrisane, o njih pričajo številna vojaška pokopališča, ki so razsejana po širši okolici. A pred nekaj leti se je domačin iz Praprota, Danilo Lupinc,spomnil na pripovedi svojega nonota o ruskih ujetnikih, ki so na hribu Škaljunk tik pod vasjo kopali jarke. S hriba se namreč odpira neposreden pogled na izliv Soče. Tam je bila izredno pomembna strateška točka, položaj na Škaljunku pa je služil le nadzoru nad njo. Izliv Soče je bil namreč pod nadzorom italijanske vojske, od tam pa so obstreljevali vse območje, tudi spodaj ležečo železniško postajo, ki je bila dotlej najpomembnejše vozlišče na trasi med Ljubljano in Trstom.
Do Škaljunka lahko dostopamo iz več smeri. Najlažje je, da avto pustite v Praprotu in se po poti med vinogradi spustite do hriba. Dostop je sicer možen tudi iz smeri Nabrežine, in sicer z glavne ceste med Nabrežino in Šempolajem. Dostop je označen z lesenimi tablami z modrimi napisi.
Na samem Škaljunku si je mogoče ogledati jarke, ki obkrožajo hrib.
Okoli debelih zidov so v mnogih desetletjih pognale rastline, ki jih seveda pred sto leti sploh ni bilo, saj je bil Kras dejansko gol.
Poleg jarkov je mogoče obiskati tudi rekonstrukcijo bunkerja in tri pastirske hiške, ki so bile dolga desetletja v ruševinah. V njih so pastirji pa tudi drugi ljudje poiskali zatočišče ob nenadnih nevihtah. Danes je mogoče stopiti vanje in tudi sredi največjega poletja uživati v hladu, ki ga oddajajo debele stene.
Še zlasti za otroke je to res posebno doživetje. Takoj za obzidjem je Danilo uredil tudi kal za napajanje živali, v njem pa bodo lahko zaživele tudi dvoživke. Na Krasu je takšnih mokrišč še vedno premalo.
Nasploh je vrh, tako kot marsikatera kraška griža, bogat s kraškimi pojavi. Škavne, brezna, škraplje in žlebiči nas obdajajo z vseh strani.
Čisto na vrhu hriba se lahko usedemo ob mizo in opazujemo Nabrežino in Praprot, ki sta kot na dlani.
Razgled se ob lepem vremenu odpira do izliva Soče in naprej do Gradeške lagune z otokom Barbano in Furlansko nižino.
Takoj ob Škaljunku najdemo še dolino udornico, nekdanjo jamo, ki se ji je med potresom udrl strop. Vendar nas na staro jamo ne spominjajo samo kamnite stene okoli doline, ampak tudi pečina – ali po domače pejca – Grižnica.
Pot pod njo nas pripelje pred opuščen in saniran kamnolom.
Tu se lahko podamo na pot, ki vodi od nabrežinske “nove” apnenice do Praprota. Če bomo zavili desno proti Nabrežini, si bomo lahko ogledali še apnenico, ki je delovala še pred nekaj desetletji.
V njej so žgali apno, ki so ga potem tržili v okoliški gradbeni industriji. Njena okolica sicer ni odprta za javnost, vendar je njen videz izredno očarljiv.
Neznani domačini se nanjo povzpnejo vsako leto, na predvečer praznika prvega maja, in na njej izobesijo tradicionalno rdečo zastavo, ki je tod še vedno izredno priljubljena.
Nedaleč od apnenice, le nekaj metrov stran od glavne poti, leži še ena mogočna pečina – pejca Katra. Na njenem vhodu se pogosto zbirajo plezalci, saj so si na njem uredili plezališče, ki je pod previsom obvarovano pred dežjem.
Skrivnostna dolina je priljubljena tudi kot večerno zbirališče, kjer si obiskovalci zakurijo ogenj, stran od radovednih oči. Žal je dim teh kresov precej očrnil stene in pečino naredil nekoliko turobno.
Praprot, Škaljunk in Nabrežina so res vredni dnevnega izleta. Če se podamo še naprej po starih potem proti Nabrežini, si lahko ogledamo vojaško pokopališče v dolini Lišček, nadaljujemo proti staremu predelu Nabrežine in ribiški poti, vse do morja. Ali pa zavijemo proti starim rimskim kamnolomom, ki so res mogočni in vredni ogleda.
Ob sprehodu po Škaljunku in na splošno kraškem podeželju pa ni odveč, če se spomnimo številnih rekov in šaljivih zgodb o modrasih in drugih kačah. Te so predvsem spomladi in jeseni počasne, zato je previdnost na mestu. Preden sežete po divjem šparglju, dobro poglejte, da ne oplazite modrasa, ki se vam ni uspel umakniti.
Fotografiral: Klemen Brumec
Napisala: Jasna Simoneta