… ali z leti se okusi spreminjajo.
Moje prvo vrtno ali bolje rečeno balkonsko pohištvo so pač prevevali milenijski duh, plitka denarnica in navdušenje nad živimi barvami. Torej se je šlo v Ikeo po zložljive turkizne stole, ki so se ujemali z zložljivo mizo, kjer so bili navadno pink pogrinjki in plastični vrči v rumenih, zelenih in oranžnih potiskih. V glavnem poceni, zabavno, zložljivo, raztegljivo … Za posebne trenutke še prt v strupeno zeleni barvi in pisane sveče, pa še poceni lampijoni – in to je bil vrhunec vrtne, opla, balkonske zabave. Še danes me premamijo kakšne hudo živahne postavitve, pisane črte in havajski vzorci. Še vedno mislim, da so ti živahni elementi praktični, mladostni in predvsem olajšanje za ne pregloboke žepe.
Potem je kar naenkrat prišla tropska norija, ki bi jo raje pozabila in pustila na Karibih, ker nekako ne spada v štiri letne čase. No, vsaj meni z mojimi današnjimi očmi ni več všeč.
Z leti se okusi spreminjajo in nekaj časa je prevladoval »shaby chic« videz (niti ne vem, kako bi to čim bolje prevedla, zato bom raje pustila v izvirniku), ki je vključeval veliko vrtnega pohištva s francoskim in viktorijanskim pridihom in ki so ga bile polne angleške revije pred nekaj leti. Seveda so tu prevladovali leseni stoli s kovinskim ogrodjem, že rahlo oluščeno in obledelo barvo, blazine z vichyskim ali drobnim nežnim cvetličnim vzorcem, bele kovinske vrtne komode, stari vozovi, ki so služili za nasade netreska, ter mize in vse, kar je rahlo dišalo po starinskem, romantičnem – vključno z raznimi tablicami z domoljubnimi napisi ter z babičinim servisom, v katerem si v belem paviljonu postregel kavo. Ne, nisem imela ne takšnega pušpanovo-rožnega vrta ne takšnega pohištva, želela pa sem si ju, zato se je v moji kleti kar naenkrat znašel set zložljivih kovinsko-lesenih stolov, ki še danes čakajo, da jih bom prebarvala v pastelno sivozeleno barvo … Kar pa se po vsej verjetnosti ne bo zgodilo, ampak bodo to stoli, ki bodo nosili nekaj živahnejše barve in veliko domišljije, ker je moj okus zajadral v …… robustnejše vode … v bolj kreativne … v bolj naravne … Takšne z veliko naravnega lesa, kamna, s preprostimi oblikami. Predvsem v takšne, ki so videti, da bodo kljubovale marsikateri nevihti. Pa tudi malo bolj drzne so te vode, ker ne bodo dopustile, da stare in oblikovno lepe stvari doživijo svoj bridki konec, ampak bodo dobile novo preobleko v barvi in vzorcu.
Hja, tudi zunanjščina lahko prihaja v tisočih variantah in kaj vem, lahko bi tu stalo vsaj sto slik, ki so krasne. Sem pa izbrala takšne, ki me vsaj v nečem nagovorijo …
NickWallroc
Ko sem zagledala tole klop, nisem mogla odvrniti pogleda. Nekako se mi zdi, da bi marsikateri stari kos z barvami in vzorci doživel renesanso. Prav tako bi lahko stala na kakšni terasi ali v vrtni uti.
Kaj naj rečem – brez odvečne filozofije, preprosto, pa še skoraj ni vrta, kjer se takšna garnitura stilsko ne bi ujemala.
Stoli s podstrehe z novo barvo?
(Canadian House&Home, foto: Donna Griffith)
Če se da pustiti naravne oblike, naj ostanejo.
Zakaj me navdušujejo te lučke? No, predvsem zaradi tega, ker lahko tisti z malo domišljije spremenijo navadne konzerve v pisane lampijone, ki osvetljujejo večerno vrtno dogajanje …
Tole je krasno, ker si res lahko vsak privošči, pa še udobni stoli so.
