Priznati moram, da smo pri nas kar dolgo zelo uspešno ohranjali prepričanje, da čudežna bitja, ki na veliko obdarujejo v decembru, zares obstajajo.
Dvojčka sta sicer kar naprej vrtala in spraševala, kako uspe dedku Mrazu obdelati vse dimnike v eni noči ali pa kako to, da pri sošolcih nosijo darila starši …
S Petrom sva si izmišljala vse bolj neverjetne zgodbe, v katerih smo prav vsi uživali – tako zelo, da Nace in Rudi v resnici na koncu že sploh nista hotela priznati, da vesta, čeprav sta vedela … Obveljalo je torej: dedek Mraz obstaja, dokler verjameš vanj. Stvar je namreč preprosta – če ne verjameš, ne prinese daril, zato jih prinesejo starši, saj si ne želijo žalostnih otrok. Če pa verjameš, pa jih seveda prinese dedek Mraz (ali pa Božiček). Preprosto kot pasulj, drugače ne more biti.
Toda te zgodbe nama le ni uspelo prodajati več kot dvanajst let, dvojčka sta naju nekega dne zasačila z darili in resnica je prišla na dan … Vsi pa smo pogrešali pravljične decembrske zgodbice o čarobnih dogodkih, zato sem idejo o oživelih igračah, ki sem jo videla na nekem tujem blogu, z navdušenjem nadgradila v #skrivnostni december.
Za kaj gre?
Decembra, v mesecu čarobnih dogodkov, se pri nas dogajajo zelo skrivnostne reči.
Prvega decembra ponoči je namreč oživela skupina dinozavrov in pobegnila iz predala. Zjutraj smo videli vrv, s katero so si pomagali na plano. Zasačili smo jih pri računalniku.
Očitno so ponoči guglali, na zaslonu pa smo našli natipkano tudi tole pesmico:
DECEMBRA, KO VSI ŽE SPIJO,
IGRAČKE OŽIVIJO
DIVJI DINOZAVRI
SMO SEVEDA GLAVNI
POBEGNILI IZ PREDALA
ZDAJ BO CELA ŠTALA
BRSKAMO PO NETU
KER SMO NA IZLETU
MI SMO DINOZAVRI
MI BOMO NAJBOLJ SLAVNI
HARAMO PONOČI,
TU NI KAJ POMOČI.
PAZITE SE,
HE HE HE …
Rime so nekoliko okorne, vendar jim ne gre zameriti. Najbrž so po vseh milijonih let malo okoreli.
A naše noči so postajale vse bolj divje. Vse višje so plezali in naslednjo noč so si pobegli dinozavri privoščili banano ter dobro posvinjali pult. Ali naj rečem raje, podinozavrili pult?
Nato so se oživeli dinozavrčki lotili knjižne omare in zmetali knjige s spodnje police. Brali so o dinozavrih in se učili risati. Kar dobro jim je šlo!
Dan jih je ujel tudi pri postavljanju novoletne smrečice in ugrabitvi dedka Mraza ter peki palačink. Večkrat so kaj pojedli, najbolj so jim šli v tek črvi. Njihovi trebuščki so bili vse večji, dokler niso nekega dne izlegli jajc in jih v gnezdu iz odeje divje branili.
Privoščili so si tudi savno, se naličili, odigrali košarkarsko tekmo, priredili divjo dirko z avtomobili, za piko na i pa smo jih našli med novoletnim odpiranjem daril v eni od škatel. Kjer so bilo nekoč piškoti, so zdaj kraljevali dinozavri z napetimi trebuščki. Mrcine dinozavrske!
Kar oddahnili smo si, ko so se stvari umirile – no, letos pa spet nestrpno pričakujemo #skrivnosni december!
Piše in fotografira: Nataša Potočnik