Fotografska delavnica – kako smo se imeli

/ Trendi

Prva delavnica – foto delavnica februar 2013.

Obstaja mnogo načinov, kako za vikend zvabiti skupinico žensk v temno sobico, kjer jih imaš potem nekaj ur samo zase. Moja taktika je bila preverjena: obljubi jim piskre in rože! Če sem iskren, sem upal, da jih pride kakih pet, potem jih je bilo pa kar naenkrat deset in kmalu petnajst. Ulala, očitno se bo treba potruditi! In tako sem se par dni prej lotil brskanja po arhivu fotografij DiS …

Prvi motiv, ki sem ga stisnil za domači slog, je bila kanglica. Ena taka pločevinasta, brez rožic, sredi smogaste Ljubljane. Tistega aparata ne uporabljam več, objektiv je svoj dom našel drugje, kanglica pa najbrž še vedno ždi na isti marmornati polici in čaka na boljše čase. Šibam dalje in nasmešek na usta mi zvabijo spomini na prve intervjuje, poskuse poravnanih kompozicij (oh, kako so se ponesrečili!) pa na cvetličarje in kokoši, palačinke pri Mateji, najboljši zrezek v Majeriji, vse sorte torte in tu in tam kako rožico. Ali sto.
foto: Nina Krivec
V treh letih in pol je bilo več kot tristo snemanj in težko je izluščiti fotke, ki predstavijo DiS v krajšem času. Veste, pri marsikateri sličici bi lahko povedal dolgo zgodbo in bi se skupaj nasmejali brezčasnim peripetijam, a kot običajno me bremzajo tudi v reviji (Je morda kdo mislil, da je na spletu neomejeno prostora? Ha!). Zato krenimo počasi nazaj k skupinici fletnih mladenk, ki so se tisto soboto zbrale v Kamniku, da bi videle mene. Pardon, rože!
Priznam, nekaj sem jih že poznal, nekatere bi spoznal z veseljem, Dejan in Gašper pa sta bila tam predvsem za moralno podporo (meni, da ne omagam). In smo začeli. No, pravzaprav je začela šefica, ki je ukradla dragocenih prvih pet minut, ko jim je še malo nerodno in poslušajo. Potem pa so se predstavile. Keramika, prtički, skodelice, mačke, hrana (o, njo si moram zapomniti!), razglednice, kvačke, črke in še in še enih reči, s katerimi sem se v preteklih letih že dodobra spoprijateljil. Mislim, da smo se vsi strinjali, da je lepo dati obraz zraven imena, bloga, napisa ali skodelice.
Med krajšo predstavitvijo portala (tu so mnenja deljena; če govoriš, čas hitro mine, sicer pa se hitro lahko manifestirajo zehalni vzgibi) smo si ogledali kopico fotk in pripovedi, spoznali bajke in legende o cvetju, zbujali kulinarične skomine in si prepevali radostne pesmi (OK, mogoče ena od teh stvari ne drži povsem).
Nato smo obedovanje zamenjali za obdelovanje, se podučili o čarobnosti računalniške postprodukcije, na primerih pogledali, kako graditi sceno in kako zasukati vazo, da je šopek videti čim lepše (stran jo daš). Poskusil sem pokazati prednosti sinhronizacije obdelave pri podobnih motivih in osvetlitvah. Pogosto imamo več posnetkov v enakih pogojih in drobni triki nam res olajšajo proces in prihranijo precej časa. Učili smo se, kako dobiti prave barve, poudariti kontraste, ohraniti svetle tone, umiriti šefico in kuharja, loviti najboljši kader in perspektivo ter se ob tem imeti neizmerno fino.
foto: Tina Flego
Drugi del delavnice je bil praktično obarvan. Postavili smo nekaj scen, punce so prinesle svoje krasne izdelke, nato pa smo se trudili vse skupaj združiti v smiselno kompozicijo. V sproščenem ozračju so se ustvarjala nova poznanstva in utrjevala stara, kdaj je klepet celo zasenčil čisto resno delo (no, zdaj veste, zakaj je potem toliko snežilo!), a na koncu je nastala kopica prav luštnih slik.
Včasih se zgodi, da dogajanje ubere neko svojo, nepričakovano pot. Delavnica, ki je bila sprva mišljena predvsem kot predstavitev fotografskega dela pri DiS, se je spontano prelevila v prikupno druženje. To je bil čas, ko sem se lahko umaknil v ozadje in le očarano spremljal, kako se pred mano oblikujejo nove ideje, izmenjavajo mnenja in sklepajo prijateljstva. Mislim, da je to največji dosežek naše delavnice.
Hvala vsem, ki ste prišli!
ostale fotke in zapis: Klemen Brumec
Z nami so bile:

Preberite še