Srečali smo se z blogerko Danielo Mecatti, katere strast do starih predmetov je prerasla v službo.
Daniela je med italijanskimi ljubiteljicami starin znana po svojem zabavnem slogu in zanimivih predmetih, ki se znajdejo na straneh njenega bloga Rue de la Broc, medtem ko svoja razmišljanja deli na blogu VerdeSalvia.
Kako si se znašla tam, kjer si danes? Kakšna je bila tvoja pot do izobrazbe, kje si se naučila veščin, ki ti omogočajo, da lahko delaš?
Moja poklicna pot ne temelji na neki posebni izobrazbi, čeprav sem končala grafično šolo, v kateri se mi je gotovo izoblikoval okus, smisel za oblike in vrednost predmetov.
Veliko večjo vlogo pa so pri tem imeli geni in družinske navade: moj oče je bil velik ljubitelj starin, zato sem z njim že od mladih nog veliko hodila po bolšjakih in okrog starinarjev.
Pri njem sem se naučila drugačnega pogleda na predmet, ki v njem išče nove možnosti, neko prirojeno sporočilnost, ko iz njega zaveje zgodba o njegovi poti in rokah, ki so ga uporabljale.
Poleg tega je bil moj oče pravi znanilec prihodnosti, saj je v časih, ko ni nihče poznal hobijev in craftarjev, po službi zahajal v klet in tam z okornim orodjem, ki ga je pogosto sam izdelal, rad ustvarjal, popravljal, eksperimentiral, vdihnil novega življenja predmetom, ki so bili za zunanji svet le stara krama.
Ta ročnost in sposobnost videti prek danih okoliščin je dediščina, ki mi je najdražja.
Kje si preživela prvih dvajset let svojega življenja in kako si se znašla tam, kjer si danes?
Rodila sem se in vedno živela v Firencah, čeprav sem se vedno zatekala na podeželje, takoj ko je bilo to mogoče.
Ko se mi je rodila hči, sem delala pri znani modni hiši. Takrat sem se odločila, da bom v polnosti živela to zapoznelo, a srečno obdobje, zato sem pustila službo in se ji za nekaj časa popolnoma posvetila. To je bila najbolj ustvarjalna in navdušujoča izkušnja v mojem življenju!
Kaj ti pomenita ročna izdelava predmetov in lastna ustvarjalnost? In kaj predmeti, ki jim vdahneš novo življenje?
Odgovorila ti bom z Brechtovimi besedami, ki v celoti povzemajo moje misli:
Od vseh izdelkov so mi najljubši
rabljeni.
Bakrena posoda z izboklinami in sploščenimi robovi,
noži in vilice, katerih leseni ročaji
so obrabljeni od mnogih rok: takšne oblike
se mi zdijo najplemenitejše. Kamnite plošče okrog starih hiš,
ki jih je pohodilo nešteto nog in jih zgladilo,
in med katerimi rastejo šopi trave,
so prav tako srečni izdelki.
Tako rabljeni od mnogih,
večkrat spremenjeni, postanejo lepšega videza, bolj okusni,
ker so bili mnogokrat okušani.
(…)
Vse to me osrečuje.
Od kod zamisel za blog?
Pred štirimi leti, potem ko je bila ovržena neka huda diagnoza, sem veliko stvari v svojem življenju ugledala v drugačni luči. Začela sem svoj prvi blog, VerdeSalvia. Tedaj se mi je odprl pogled na novo in lepo žensko vesolje, ki kljub nekaj razočaranjem in padcem prinaša obilo srečanj s prijetnimi, toplimi in zanimivimi ljudmi.
Blog VerdeSalvia je nastal zato, da bi mi bil v pomoč pri premoščanju dolgega in bolečega obdobja, ko je moja ustvarjalnost zastala.
V resnici ni šlo za ustvarjalno blokado, temveč za prekinitev neke niti, ki jo povezuje z rokami: občutek, da se v glavi vrti milijon idej, ki se zaletavajo sem ter tja kot kolibriji in nobena ne more ven, je grozen.
Počasi se mi je uspelo spet lotiti obdelovanja lesa, ki ga imam od nekdaj zelo rada: doma imam kar dobro opremljeno delavnico in pogosto se dogaja, da kdo po naključju zaide vanjo in meni, da je to skrito kraljestvo mojega soproga … pa ni! Kar precej let sem, v nasprotju z mojimi prijateljicami, ki so Božička prosile za parfume in šminke, jaz hotela žage, rašpe in svedre.
Les je naraven, radodaren in večstransko uporaben: rada ga imam. Nikoli se nisem mogla upreti privlačnosti zapuščenega lesa, pa naj bo to ogromna paleta, plošča ali posamezna deska.
Nabrani les sem potem uporabila za svoje Birdies, majcene ptičje hišice, ki sem si jih zamislila ob predelavi nekih starih polic.
Iz Birdies so se potem razvile Broc’aBirds, z njimi sem združila razstavljene palete in stare drobnarije: zarjavele ključe, kristalne obeske z lestencev, žige in celo kljuke.
Tokrat so bile dovolj velike za ptice, kljub temu pa jih marsikdo ni prepustil pernatim prijateljem, saj jih je raje uporabil za stenski okras.
Nekega dne sem sklenila pospraviti malo morje starin, ki so se mi nabrale v delavnici. Priznam, da sem bila presenečena ob veliki količini starih in pozabljenih predmetov, ki so se tam nakopičili.
Iz radovednosti sem vse nabrala na en kup in nenadoma sem morala priznati, da je moj mož kajpak vedno imel prav! Desetletja sem hodila po bolšjakih, nosila domov predmete, ki so redko našli svoj prostor v hiši: veliko pogosteje so bodisi zato, ker sem podvomila o njihovi primernosti, bodisi zato, ker so bili potrebni popravila, ki pa ga potem nikoli niso bili deležni, pristali v delavnici, kjer sem potem pozabila nanje.
Moj blog VerdeSalvia je bil že kar znan, tako sem se domislila, da bi svoje izkušnje v medmrežju uporabila za stran, na kateri bi prodajala starine in razne drobnarije, začenši prav s predmeti, ki sem jih izbrskala v kleti. Tako je nastal Rue de la Brocante, saj je moje blago nekaj med staro šaro in starinami. Ponavadi je starejše in drugačno od vintage blaga, vendar mu rja in luknjice lesnih črvov bolj koristijo in dajejo pridih žlahtnosti, kot pa da bi mu res škodile.
Blago iščem po bolšjih sejmih v Italiji, Franciji in Angliji. Zame je to postala prava služba, ki je nastala iz srečanja z internetom, iz zavračanja osamljenosti in predvsem iz bolšjakov, kamor sem z očetom zahajala kot otrok.
Od kod črpaš navdih za svoje delo?
Navdih najdem kjerkoli: v neredu svoje delavnice, kjer stare tiskarske črke po naključju odložim na stare knjige in iz tihožitja nastane slika.
Tako lahko dobim navdih iz pogovorov s hčerko in njenimi prijateljicami, ki me obveščajo o trendih, ali pa iz listanja stare knjige receptov iz 19. stoletja, brskanja po blogih z vsega sveta, iz pogleda skozi okno, bolšjakov ali Pinteresta: navdih je stalno okoli nas, vendar ga morajo naše oči zaznati.
S čim se pravkar ukvarjaš, čemu bi se rada posvečala v prihodnosti?
Tako kot so se Broc a’Birds nastale iz želje po združevanju starin s starim lesom, tako me je strast za starine privedla do ideje, da bi si jih lahko tudi nadela. Tako so iz tega bolj ženstvenega prebliska nastale Broc a’Bijoux: stare verižice, delci rožnih vencev, stari ključi, ohišja in delci starinskih ur, kristalni obeski z lestencev, delci svetleče se vintage bižuterije. Vse to sem združila in spojila v nenavadne ogrlice, ki spregovorijo o spominih.
Zaradi kroničnega pomanjkanja časa namenjam čedalje manj časa ustvarjalni plati svojega dela, vendar bi mi bilo res všeč, če bi se lahko bolj osredotočila na bižuterijo, tudi zato, ker je ogrlica vseeno lažja od lesene palete!
Trenutno samo zbiram elemente za ta projekt, mogoče bo kmalu napočil čas, ko se bom lahko bolj posvečala tej plati svojega dela.
Upam, da se bom lahko v prihodnosti lahko ukvarjala z vedno novimi stvarmi, ki bi mi bile v zabavo in izziv: spreminjanje in prilagajanje našim spremembam je nujno, če ne želimo postati žrtve rutine. Prav navajenost povzroči, da se naše oči zaprejo, radovednost ugasne in domišljija zamre.
Kako se premikaš: uporabljaš avtomobil, javni prevoz, hodiš, kolesariš? Kakšen je tvoj odnos do narave, katere so navade, ki bi jih lahko v svojem življenju spremenila?
V resnici se bolj malo premikam: ker delam doma, si lahko privoščim razkošje, da sem doma po več dni zapored. Ko sem živela v središču Firenc, v prekrasni zgodovinski četrti San Frediano, sem zelo rada kolesarila, vendar zdaj ko živim na hribčku, ki nima povezav z javnim prevozom, si je res težko zamišljati kaj drugega kot avtomobil. Ko grem na nakupovalne pohode po bolšjakih, je avto prav tako nujen, da lahko domov pripeljem svoj izplen. Do okolja imam spoštljiv, a nikakor ne integralističen odnos: dejstvo, da živim na podeželju, mi daje možnost za nekaj drobnih strategij, kot sta kompostiranje in zbiralnik za kapnico. V avto sem dala vgraditi tudi plinski pogon, tako da zdaj manj onesnažuje in je cenejši. Moj mali prispevek k varovanju okolja je sestavljen iz drobnih dejanj, kot so ločeno zbiranje odpadkov, ponovna uporaba kartonske embalaže in papirja za zapiske, nakupovalne vrečke za večkratno uporabo, nakupovanje izdelkov z manj embalaže.
Mislim pa, da je tako za okolje kot zaradi drugih vidikov pomembno, da se znebimo zastarelih in neumnih potrošniških klišejev. Naj pade tabu izmenjave oblačil, igrač in vsega drugega: mislim, da smo mi, otroci razuzdane ekonomije, popolnoma izgubili občutek za mero.
Pri nas doma imamo le en avtomobil, ki je star dvanajst let, en sam televizor, ki je večinoma ugasnjen, vendar po en računalnik na družinskega člana 😉 Recikliranje pa je navsezadnje sama osnova moje dejavnosti, da predmetom podarjam novo življenje!
Resno verjamem, da se lahko nekoliko odrešimo porabniških spon in znižamo standard: verjetno gre za drobne stvari, ki bi mi lahko spremenile življenje – ali pa ga mogoče že spreminjajo, ne da bi se tega zavedala.
Kje bi bila rada čez deset let?
Čez deset let? Rada bi bila pri dobrem zdravju in še vedno radovednega in živahnega uma, v kraju, ki bi si ga izbrala po svoji presoji, in ne zaradi družinskih obveznosti ali izvora: po svetu je toliko prekrasnih krajev …
Rada bi bila “svobodna popotnica s postanki”: dospeti v neki kraj in odpotovati iz njega takoj naslednje jutro ali pa po šestih mesecih ali še dlje.
In seveda bi rada imela ob sebi ljudi, ki bi z mano delili to radovednost.
Foto: Daniela Mecatti, Stefania Zonca