Darja Fišer, docentka prevajalstva na ljubljanski filozofski fakulteti in ena od pobudnic in gonilnih sil Zelemenjave.
Vse skupaj se je začelo z baziliko na njenem balkonu. Darja Fišer, docentka prevajalstva na ljubljanski filozofski fakulteti in ena od pobudnic in gonilnih sil Zelemenjave, jo namreč obožuje, zato se jo je po oddaji doktorata za predah od znanosti in posedanja za računalnikom lotila pridelovati sama. Kmalu so sledili druge dišavnice in zelišča, nato pa se je opogumila še s paradižnikom, papriko, bučkami, jajčevci, stročjim fižolom in grahom. Bolj iz trme kot z upanjem na bogat pridelek je uspešno eksperimentirala tudi z manj običajnimi balkonskimi rastlinami, kot so krompir, cvetača in brokoli. Da, na balkonu!
V šali pravi, da je staršem neskončno hvaležna, ker je nikoli niso silili k vrtnim opravilom, čeprav je bilo v Ormožu, od koder prihaja, nekaj najbolj običajnega doma imeti vrt. „S tem mi niso priskutili pletja, okopavanja in košnje, kot to slišim od mnogih znancev, tako da mi je zdaj sklanjanje nad gredo velik privilegij in pravi užitek,“ dodaja.
Pravite, da so nastanku Zelemenjave botrovale vse te sadike, ki so vam pognale iz semen.
Ker se mi jih je zdelo škoda zavreči, sem jih podarila prijateljem in znancem, ti pa so nato dali predlog, da dogodek ponovimo. Naslednjo pomlad smo tako prvič izmenjali semena, dober mesec dni zatem sadike, poleti pa plodove. Zdaj se dobivamo že na Zelemenjavnih piknikih, učilnicah, servisih in delavnicah …
Kaj je pravzaprav poslanstvo Zelemenjave?
Poslanstvo Zelemenjave ni bilo vnaprej določeno, ampak se sproti spreminja glede na želje, potrebe in pobude udeležencev. Čeprav je sprva kazalo, da gre le za izmenjavo vrtnih presežkov, se je kmalu izkazalo, da so razsežnosti naših druženj veliko večje in da z neformalnimi in prijetnimi srečanji utrjujemo vezi med sokrajani, gradimo skupnost in si delimo tudi znanje in izkušnje.
Na Zelemenjavi se vsi počutijo dobrodošli in koristni, saj vsak po svojih zmožnostih in interesih prispeva k naši skupnosti. Nekdo znosi težke škatle v avto, drug izdela logotip, tretji nas nauči, kako se znebiti polžev. V skupnosti so vsa ta raznovrstna znanja in spretnosti nujno potrebni, naša družba pa prepogosto ceni samo nekatere. Znati angleško ni vedno vredno več kot znati uporabiti sekiro in žago, kar se je lepo pokazalo ob minuli ujmi. Prav tako starejše po nepotrebnem odrivamo na rob, čeprav so polni dragocenih izkušenj, ki bi nam lahko prihranile marsikatero drago napako.
Nam lahko predstavite ekipo, ki se skriva za imenom Zelemenjava?
Najlepša hvala za to vprašanje, pri Zelemenjavi sodeluje zelo veliko število ljudi, brez katerih je že zdavnaj ne bi več bilo, saj sama vsemu delu ne bi bila kos, predvsem pa ne bi prišla do vseh teh čudovitih idej. Uradnega članstva nimamo, nalog pa tudi ne. Dobrodošel je vsak, ki si želi pomagati in postori tisto, kar ga najbolj veseli.
Fenomenalnega imena se je domislila Zala Velkavrh iz ekipe ProstoRož, ki nam pomaga z vso logistiko za dogodke v parku Tabor. Moja desna roka in še marsikaj drugega je oblikovalka Polona Brajer, ki skrbi za spletno stran, piše odlične vrtnarske nasvete pa tudi natovarja, raztovarja in razvaža vso robo za zelemenjavne dogodke. Jerneja Pavček z zanimivimi delavnicami vzgaja zelene prstke, Iva Gruden pa skrbi za izmenjavo kuharic. Arhitektka Urša Pogačnik izdeluje lične plakate za vse dogodke in je po mojem rekorderka v številu izvedenih menjav. Naše dogodke vselej mojstrsko ujame v objektiv Robert Bogataj, z dobrotami iz domače pečice pa nas razvaja Katja Goričan.
Kakšne so želje in načrti za prihodnost Zelemenjave?
Željo imamo samo eno, in sicer da bi se na druženjih vselej imeli lepo in bi od njih veliko trajnega odnesli. Da naše izkušnje in učinkoviti triki za zeleno vrtnarjenje in modro gospodinjenje ne bi šli v pozabo, jih zbiramo na spletni strani, prispeva jih lahko vsak, nato pa so pod licenco Creative Commons vsem tudi prosto dostopni: http://www.zelemenjava.si/drobtinice/vasi-prispevki.
Načrtov imamo pa veliko. Ker so bili odzivi na Zelemenjavno učilnico, ki smo jo priredili konec februarja, tako dobri, marca pripravljamo Zelemenjavno delavnico, na kateri bomo poleg glav zaposlili še roke. Začele so se tudi že priprave na 2. vseslovensko Zelemenjavo, ki bo 17. maja po vsej državi, in alternativni vrtnarski festival Chelsea Fringe, ki izvira iz Londona, razširil pa se je tudi že na Dunaj in v Dublin ter ga bomo letos prvič priredili tudi v Ljubljani.
Kaj zdajle, na začetku marca, klije v lončkih pri vas doma?
Za zdaj sem posejala jajčevce, paprike, feferone in čilije vseh barv in oblik. S paradižniki, bučami in kumarami načrtno zavlačujem, ker sem jih lani, ko sem se tega opravila lotila prvič v življenju, posejala prezgodaj in se je stanovanje v nekaj tednih spremenilo v pravo pravcato džunglo. Morje sadik v kombinaciji z mačjimi posvojenci je še kar naporen trening za živce, še zlasti ko se ti zjutraj mudi v službo in kak mahajoč rep prevrne cel pladenj prepikiranih in skrbno označenih sadik.
Prebrala sem, da ste vrtičkarica brez vrta, načrtujete, da se bo to spremenilo?
Svojega vrta še vedno nimam, so pa za moj problem slišali tudi drugi in mi prijazno ponudili gostovanje na svojem vrtu. Tako sem zdaj ponosna članica akcije Zasadi svoj vrt, ki v sodelovanju z Botaničnim vrtom in RTV Slovenija skrbi za skupnostni vrt ob Dolenjski progi. Poleg gredic sem v okviru akcije dobila tudi mentorico, ki me uči vrtnariti, in sosede vrtičkarice, ki mi delajo družbo na vrtu in mi zalivajo paradižnik, ko sem na službeni poti ali na dopustu. Ravno te dni pa mi je skupina simpatičnih mladih vrtičkarjev v Murglah odstopila še par gredic za gojenje solate, da jo bom lahko za slastno kosilo nabrala kar mimogrede na poti iz službe.
S kakšnimi izzivi ste se srečali ob urejanju vrta na balkonu?
Mislim, da je prvi izziv, s katerim se sreča čisto vsak, to, da nobenega načrta iz priljubljene knjige, oddaje ali predavanja ne moreš neposredno prenesti na svoj balkon, ker je vsak nekaj posebnega. Ne spreminja se samo lega, eni imajo streho nad glavo, drugi ne, eni imajo odprto ograjo, drugi ne, tistim v višjih nadstropjih nagaja veter, tistim v nižjih pa senca, ki jo meče krošnja bližnjega drevesa. Balkon je treba opazovati v različnih letnih časih in ob različnih delih dneva, šele tako lahko res dobro spoznamo razmere na njem in se jim ustrezno prilagodimo. Kjer je svetlobe manj, bomo sadili listnato zelenjavo, kjer je je več, plodovke. Če imamo težave z vetrom, se bomo odločili za nizko zelenjavo, saj bi nam visoko že prvi močnejši sunek polomil.
Moja največja začetniška napaka je bila, da sem nakupila veliko majhnih loncev. Zelo hitro se je izkazalo, da je njihova edina prednost, da so privlačni na pogled, sicer pa je bil z njimi vedno križ. Zemlja v njih se namreč prehitro pregreje in izsuši, zato jih pogosto in preveč zalivamo, zaradi česar so rastline potem ves čas pod stresom. Veliko več uspeha imam, če več rastlin skupaj posadim v čim večji lonec ali samozalivalno korito z dvojnim dnom, v katerih rastlin ne zalivam od zgoraj, ampak samo dodajam vodo v rezervoar, od koder jo potem same črpajo, kadar in kolikor jo potrebujejo.
Kaj pa pravijo vaši najbližji na balkonsko vrtno eksperimentiranje?
Na začetku sem se spopadala s predsodki vseh vrst od domačih, sosedov in znancev, sploh ko sem domov privlekla tovarno deževnikov za kompostiranje kuhinjskih odpadkov. Dvomi so uplahnili, ko so se na lastne oči prepričali, kaj vse se da pridelati na domačem balkonu, pa tudi, ko so videli, da mislim resno in da ne nameravam odnehati. Se pa vedno trudim, da je balkon vzorno urejen in ga je veselje pogledati ter da moja korita in rastline niso nikomur v napoto. Svoje najbližje tudi na veliko razvajam z balkonskimi dobrotami, kar ima naravnost čudežne učinke.
Koncept, ki ga letos preizkušate, je mikrovrtnarjenje. Kaj to pravzaprav pomeni?
Zveni učeno, pa je v resnici čisto preprosto. Na čim manjšem prostoru se zunaj sezone trudim pridelati nekaj svežega zelenja, ki mi popestri pust zimski jedilnik. Tako na okenski polici v plastično embalažo, ki mi ostane od kupljenega korenčka, solate ali gob, dodam tanko plast lanske balkonske zemlje in po njej zelo na gosto posujem semena sončnic, ajde, graha, rdeče pese, kreše, zelišč ipd., zalijem in zavijem v polivinilasto vrečko. Ko semena vzklijejo, vrečko odstranim, mikrovrt redno zalivam, v približno tednu dni pa goste mlade rastlinice kak centimeter nad zemljo porežem in z njimi popestrim sendvič, jajca, solato, pa tudi testenine, riž in juhe. Ni treba torej čakati, da zelenjava zraste do polne velikosti, ampak dobimo njen značilni okus že pri čisto mladih rastlinicah. Mikrovrtnarjenja se lahko loti čisto vsak, ne glede na majhno stanovanje ali pomanjkanje izkušenj, saj en pladenj zadošča za en obrok, rastlinice pa porežemo tako hitro, da niti ni dovolj časa, da bi se pojavile bolezni ali škodljivci. Mikrovrt je prav tako idealna priložnost, da na učinkovit način porabimo presežke in ostanke semen iz prejšnjih sezon. Ker rastlinice rastejo dobesedno pred našimi očmi, bo mikrovrt najbrž zelo zanimiv eksperiment tudi za radoveden vrtnarski podmladek.
Imate svojo najljubšo zelenjavo?
Če že moram izbirati, bi rekla, da redkvica, ker odpre sezono, solata, ker jo jem vsak dan, paradižnik, ker je domač neprimerljivo boljši od kupljenega, grah, ker se kar sam že na vrtu skotali v usta, korenček in rdeča pesa, ker z njima ni praktično nobenega dela, in brstični ohrovt, ker me razvaja vso zimo.
Poznate staro vražo, da se za sadike nikoli ne sme reči hvala, saj to lahko uroči rastlino in potem ne raste?
Cenim tradicijo in izročila. A v tem primeru ne vem, ali obstaja kakšno bolj čarobno gnojilo kot beseda hvala. Je čisto kratka, tako da nam ne vzame veliko časa, tako je lahka, da jo lahko povsod vzamemo s seboj, pa še lepo pristaja starim in mladim, desnim in levim, bogatim in revnim. Jaz se nikoli ne pozabim zahvaliti vsem, ki mi nesebično in dobrohotno priskočijo na pomoč ali mi kaj podarijo, pa mi odlično uspevajo tako medčloveški odnosi kot vrtni potaknjenci.
Več informacij o vseh prihajajočih dogodkih in Zelemenjavah najdete na www.zelemenjava.si
Piše: Tina Cipot
Foto: Klemen Brumec