Moški in ženske se sploh ne razlikujemo …
Moški in ženske se sploh ne razlikujemo – če odštejemo nekaj anatomskih malenkosti in kdaj malce različen pogled na zakonitosti bivanja. Samo v podrobnostih različen odnos do temeljnih postavk udobnega bivanja.
Kje bova spala
On – sicer malce esteta – je v najino prvo skupno bivališče prinesel potovalko s par gatami, parom hlač, no bilo je še nekaj malega cunj. In nekaj knjig. In škatlo z orodjem. In računalnik – če se še spomnite tistih hudih škatel s konca osemdesetih – aja, pa katodni ekran, iglični tiskalnik in pol kilometra kablov s tremi razdelilci.
»Ja kje bova pa spala?« sem javsknila zvečer, ko je on zadovoljno priklopil še zadnji kabel. Gledal me je, kot da me prvič vidi: »Ja na jogiju, ane?«
Jogi na tleh … fino, daleč sem prišla.
Hostel Strovis v Utrechtu, Nizozezmska: dnevni prostor
Naslednje jutro sem ugotovila, da kavo lahko pijeva samo iz kozarcev – na srečo je to tudi njega motilo. Zato sva šla po nakupih, domov pa nisva prinesla samo šalc. O ne, on je pop… šele, ko sem hotela kupiti še omačnico.
Iz tiste garsonjere mišje luknje in pol sva se selila v enoinpolsobno stanovanje. Bilo je točno enkrat večje in pol bližje Prešercu. Zdaj se mi jezdelo, da sva pa res Ljubljančana. Selila sva se s kombijem od sodelavca. Njegovo standardno premoženje se je povečalo za nekaj puloverjev po mojem okusu in jakno, par škatel knjig. Skupno premoženje – pralni stroj. In skodelice, krožniki, kozarci, doze, prt, rjuhe, prevleke, brisače, prešite odeje fikus benjamin, bambusoidni fikus, par usambrijskih vijolic, praprot na okrevanju, napol posušena praprot, metla, smetišnica, čistila, navojnice namesto zaves, luči … »A to sta vidva res mislila z eno furo peljat?« je skozi zobe iztisnil kolega.
Skupna miza in postelja
Najino naslednje bivališče se nikakor ni ujemalo s krožniki. Pa dobila sva pravo posteljo v modri barvi, zato je bilo treba kupiti nova pregrinjala. Ker sva dobila še mizo, sva bila zdaj vendarle že zakonca – saj veste, skupna miza in postelja. Prte sem izbrala jaz: eden za pomlad, drugi za zimo, tretji za praznike in četrti za k modremu posodju.
Potem je on-ki-se-je-odločil-z-mano-živeti počasi začel mrmrati. Začelo ga je motiti vse: zbirka kozarcev – kaj da jih nucava toliko? Ja iz česa bi pa pili za rojstnodnevne žure, ko se nas je na 36 metrov nagnetlo dvajset?
– In ali res morava imeti toliko rož?
– Načeloma ne, ampak skrbijo za več kisika ob Celovški.
– A res rabim vsa Cankarjeva Zbrana dela? Ja. In sploh so bila poceni, vsi zvezki 30 nemških mark (še pomnite, tovariši?). A bi on hotel, da namesto tega grem k pedikerki?
– Ne, to ne. A bi lahko proč vrgla vsaj vse izrezke iz Sobotnih in Razgledov?
– Ne.
– Kaj pa recepte?
– A je nor? Ne!
– Prazne kumarične kozarce?
– Ne! Sploh pa so ful uporabni. Za gojenje kalčkov.
– Zbirko posušenega cvetja?
– A se mu je zmešalo? Ostanke poročnega šopka, pa vrtnico, ki mi jo je on dal, pa šopek za rojstni dan, to naj vržem proč?!? Kaj še sploh ostane od najinega razmerja? (spor so rešili črvi, ki so začeli lesti iz posušenega cvetja)
– Pa okvirje za slike – a jih res rabimo toliko?
– Oja. Pa luknje zvrtaj, da jih obesiva!
– Lanski koledar?
– Seveda – super oblikovalska rešitev. In čez nekaj let ga bova lahko reciklirala. Ampak da obrnem ploščo: a res rabiš vse te diskete?
– Ja.
– Pa orodje?
– Ja.
– Pa ta star radio?
– Ja.
– Kasetar?
– Ja. In da ga ne bi vrgla proč.
Tak status quo sva vzdrževala relativno dolgo. Jaz sem domov kot mravlja nosila vsakovrstne gospodinjske pritikline, on-ki-se-je-odločil-z-mano-živeti je kot hrček hranil vso tehnično dediščino. Kdaj jo je tudi recikliral. Dokler nama vs ata šara ni začela povzročati preglavic, vsaj s pospravljanjem.
Ni mi bilo jasno, kaj me žene v vedno nova in nova nabavljanja stvari za najin dom. Saj imam vendar z vsakim novim zadetkom eno skrb več, da mu najdem mesto v najinem domu in ga potem vzdržujem v kondiciji. On-ki-se-je-odločil-z-mano-živeti je sicer nekaj zbiralca, komot pa bi lahko živel brez štirih kompletov posteljnine. Ali brez cvetličnih loncev. Si lahko predstavljate?
Hostel Strovis v Utrechtu, Nizozezmska: dnevni prostor
Potem se je v najino gnezdo napovedal mladič. Dva meseca sem zdržala, tretji sem vztrajala, da greva v prvo nabavo. Ker je bil tudi on-ki-se-je-odločil-z-mano-živeti presunjen od spoznanja, da se bo zgodovina nadaljevala tudi po nama, je voljno sodeloval. Košara, banjica, krpice za umivanje, mako majčke, pajaci … dva meseca pred rokom je bilo vse nabavljeno. En mesec prej oprano, zlikano in zloženo. Potem sva samo še čistila in uspelo nama je celo zbrisati bikus benjamin, vsak listek posebej. Pa je bil meter pa pol visok.
Kot ptice
Po porodu se mi je posvetilo: ženske nismo nič drugačne kot ptice. Vse opremljanje bivališča, znašanje skupaj je eno samo gnezdenje, da se bomo potem lahko – naščeperile in znesle jajca? Ne, rodile. Vse ima eno samo funkcijo: da bo naš goli mladič preživel.
Počasi je tudi on-ki-se-je-odločil-z-mano-živeti začel ceniti moje tozadevne sposobnosti: »Kje pa je slinček? Si kupila plenice? Daj, prinesi domov še otroški šampon!« In mladič je uspeval in se šopiril v gnezdu – ker je bil ženskega spola, je kmalu pokazal tudi nagnjenja k nabiranju in kopičenju.
Dragi moji, vse je v evoluciji in tistih dveh kromosomih XX. Zakaj pa se morajo barvno ujemati kuhinjske krpe in hrbtišča kuharskih knjig, mi pa ni jasno. Ali to mogoče vedo srake?