Hrana in prenočišča na avtentičnih briških temeljih.
Predstavljamo turistično kmetijo s prenočišči Breg v Goriških brdih. Kmetija je na »oni strani« Goriških brd, posebno če do nje pridemo po slovenskem ozemlju: cesta se vzpenja in spušča po vedno bolj prvobitni pokrajini in na koncu privede v zaselek Breg. To gričevje je najzahodnejši kot v Brdih, kot nekakšen klin se zajeda v italijansko Furlanijo. V kraju živi le še nekaj čez trideset ljudi – morda so ga je pred izumrtjem rešile odprte evropske meje?
Izpred hiše se pogled spusti po ravninski Furlaniji, njenih naseljih in vinogradih, saj je meja oddaljena le za dober lučaj. Ob lepem vremenu s pobočja nad hišo en sam pogled zajame tako Jadransko morje pri Gradežu kot Dolomite in Kanin. Ko se vračamo, izkoristimo odprte meje in se po italijanski strani odpeljemo do Nove Gorice. Prihranimo nekaj časa, toda prva pot je le lepša in poučnejša.
Kmetija Breg je dobitnica lipovega lista za najlepšo turistično kmetijo leta 2005. Hiša na gričku nad reko Idrijo in nasproti hribčka s staroveško romarsko cerkvico Marije na jezeru je ušla popotresni usodi mnogih svojih vrstnic po Furlaniji in Posočju, ko je veliki potres leta 1976 močno stresel tukajšnja tla. Zdaj je obnovljena z mnogimi detajli starih briških hiš. Ker stoji na robu zaselka, se okrog nje bujno razrašča pridobitno ali okrasno rastje. Najbolj pa napolni ušesa tišina, ki vlada tu: vsaj ob našem obisku je ne motijo niti kmetijski stroji, ampak jo pestrijo samo kokoši in pegatke s kokodakanjem in ptiči za zavzetim petjem. Prijazni kuža pa kot da je za portirja, potrudi se in teka pred nami in za nami, da se ne bi izgubili sredi idile.
Kmečki turizem leži na plečih sester Adrijane in Mirele Peresin. Pred osemnajstimi leti sta tudi na pobudo pospeševalne službe na Dobrovem začeli preurejati staro hišo, ki je že več let samevala nenaseljena. Hiša, v kateri zdaj sprejemata in gostita goste, odseva njun okus in zavezanost ohraniti nekaj duha časa. S stene v prostorih za goste ju pri delu vsak dan spremljajo oči njunih prednikov na fotografijah. Zanimivo, moški so v vojaških uniformah: od avstro-ogrske in predvojne italijanske do partizanske. Zgodovina tega našega obrobja na hitro. Stari gank je domačen kot kotli za polento pod stropom v prvi jedilnici. Vsepovsod je viden ženski dotik: razvrstitev starin, idrijska čipka v zavesah, nekoliko sladki pekači na stenah, pa dela tukajšnjega umetnika Ivana Skubina … vse skupaj ustvarja udoben milje, ki je pogodu tako slovenskim kot italijanskim gostom, ki premore nekaj nostalgije kot sodobnih poudarkov – kot kuhinja sester Peresin.
Potem gremo še na ogled malih hišic, ki sta jih sestri pred leti uredili za prenočevanje. Dober streljaj proč sta sestri prenovili dve stari kmečki poslopji v spalnice in spremljajoče prostore. Škoda le, da niz začenja sosedova zgradba in da je s prenovo podrl proporce.
.
Nastanitvene sobe so poimenovane po tipičnem briškem sadju in plodovih, po jagodi, češnji, jabolku, grozdju in kostanju. Ne samo to, vsako od sob tudi krasi likovno okrasje s temi motivi, ki ga je prispevala njuna sestrična slikarka Marina Legovini: jagode zadišijo in grozdje kar rosi od sladkosti … sobe so spet zelo po žensko pedantno urejene, vse se barvno ujema. Gospa Mirela, ki nas spremlja na ogledu, mimogrede še popravi naborke na zavesah in blazine na postelji pod natančnim kotom. »Tukaj je živela naša ostarela sorodnica. Po njeni smrti sva se s sestro odločili za prenovo. Najprej smo sodelovali z arhitektom, toda potem se je izkazalo, da se morava zanesti predvsem nase in na svoje izkušnje.«
V teh sobah radi bivajo gostje iz severne Evrope. Navdušuje jih mir, privlači jih narava, na voljo so tudi potepanja in izleti. Vsaj do cerkvice Marije na jezeru s poznogotsko plastiko Marije Device z Jezusom, ki da jo je dal zgraditi grof v zahvalo za srečen izid sinovega padca v brezno na tem kraju, do Krčnika, naravnih kotlin, ki jih je izdolbel potok Kožbanjšček, ali do galerije Skubin z unikatno umetniško keramiko. Cerkvico Marija na jezeru v Golem Brdu, je po legendi dal postaviti grof v zahvalo za življenje svojega sina, ki je padel v brezno.
Znamenito je bližnje rastišče lepega jegliča (Primula auricula) pri vasi Golo Brdo nad levim bregom reke Idrije, kjer se dvigajo prepadne apnenčaste stene. Ta visokogorska rastlina tu uspeva nenavadno nizko, na nadmorski višini pod 100 metrov. Blizu je starodavni Čedad (Cividale), le malo dlje so grad Dobrovo s stalno razstavo slikarja Zorana Mušiča, srednjeveška vasica Šmartno, Kojsko in drugi briški kraji, daleč pa ni niti do Gorice in Nove Gorice, samostana Kostanjevica, Kanala ob Soči, Svete gore, Vipavske doline. Marsikaj je dosegljivo tudi s kolesom.
Morda potem še bolj tekne obed na kmetiji s šalamom, pršutom, frtaljo, polento, poplaknjen z briškim vinom? Gostiteljici o vseh gostih povesta same lepe stvari, le na en tak obziren način data vedeti, da ne razumeta na primer Ljubljančanov, ki pridejo na primer ravno v premoru med kosilom in večerjo in hočejo vse ena hitro, pojesti in popiti. Ko je pa ja tako lepo, če si človek vzame čas in počasi podegustira … ano po ano, bi rekel Iztok Mlakar.
Foto: KB