Ideje za ureditev poletne terase.
Poleti nam stene našega doma postajajo tesne. Poleti šele na odprtem zaživimo in zadihamo s polnimi pljuči. Naše domovanje se razširi vsaj na odprte površine okrog doma. Nismo vsi srečneži s hišo sredi narave, mnogi imamo vrt, nekateri le atrij, teraso ali balkon. Čisto vse pa lahko izkoristimo za življenje pod milim nebom!
Naše predstave o udobni terasi, atriju ali balkonu se razlikujejo: nekateri jih imajo za razkazovanje dosežkov v vzgoji bršljank. Drugi so skrajni domet dosegli z naložbo v plastični stol. Tretji primaknejo še lavor za hlajenje nog in si odprejo pir – bog jim požegnaj njihove užitke. Vse šteje na tem krutem, napornem svetu.
Naša terasa je zavetje za bralce. Prostor za čvek. Mesto za posedanje. Kraj za ustvarjanje tihožitij – od tihega žitja ne ostane nič, ko privršijo domov fantje in se počijo na blazine. Kričijo in se prekopicujejo. Naj se – le cvetlična korita in lončke pustite pri miru!
Me dekleta pa smo nagnjena k zbiranju: mama zbira pletene košare. Me rastline. Potem se vse poletje igramo z ustvarjanjem ravnovesij.
Sivka v vedrcih najbolj diši v vročih popoldnevih. Ko bo prišla jesen, jo bomo presadili na babičin vrt, da se bo še lahko ukoreninila pred zimo.
Zelena je glavna barva naše terase, kot je glavna barva poletne narave. Tla se zgledujejo po preoranih žitnih poljih. Modra je za ohlajanje. To je očijeva barva, on je prebarval oba stola. Mama sicer hoče vse v belem – ona se je domislila sočnice v koritu obložiti z belimi prodniki. Njena je bela blazina.
Moji odtenki so vijolični in purpurni: domov sem nanosila sivk, novozelandski lan, sladki krompir in petunije v tej barvni paleti. Več mi ne dovolijo, ker da so to težke barve. Sestrica je najmanjša, zato ima najmanj pravic: navija za rumeno kot sonce na zenitu in oranžno kot sonce, tik preden kapne za obzorje. Dvoje rumenih blazin in oranžni hibiskus so njen prispevek k naši terasi.
Grda plastična korita, ki so najbolj ekonomičen nakup, pa smo postavili v korita iz starih desk dedkovega čebelnjaka. Jih je oči naredil.
Školjke z morja hranimo v košarah, ki jih še niso naselile lončnice.
Poletje je čas cvetenja mnogih rož na vrtu in čas, ko se preskusimo v sestavljanju šopkov. Sestavila sem ga iz “pridelka”, ki ga je uspela vzgojiti moja babica: volnati čišljak, grint in listi bradatih perunik so ogrodje tega nostalgičnega šopka, vmes so socvetja koromača, rožnato cvetočega rmana, temnordečih popmponastih dalij, hortenzije in sivke.
Šopek v kovinskem vedrcu je danes na častnem mestu sredi terase.
Star čeber ob robu terase še čaka na svojo novo vlogo. Ko najdemo veliko lončnico, jo posadimo vanj.
Ti dve zalivalki je uporabljal še ded. Čez dan se nastavljata soncu, zvečer pa spet opravljata svoje delo.
Tudi košara je stara, ded je vanjo nabiral sadje.
Danes so namesto sadja v njej naši kozarci za čajne svečke. Navadne kozarce za vlaganje smo ovili v svileni papir in nanje z žičko pritrdili metulje iz papirja.
Zvečer jih bomo razpostavili po terasi.
Njihova svetloba je mehka in živahna.
Sveč pa nam zvečer nikoli ni dovolj. Postavili smo jih tudi ob ovalni posodi z netreski, eševerijami in travami …
… in ob šopek. Ko jih mama prižge, se vsi naberemo okrog njih kot vešče okrog ognja. Mama bere svojo knjigo, oči pa pripoveduje pravljice ali štorije o groznem Gašperju, če je zelo dobre volje, tudi tisto grozno o krvavem stegnu. Takrat vreščimo od groze.
Potem sveče dogorijo, nam se zapirajo oči in moramo oditi spat, naša poletna terasa pa nas bo zjutraj spet pričakala.
Postavitev: Mirjam,
Foto: MK, KB