Kras je od letošnjega poletja bogatejši za nadvse zanimivo točko za ljubitelje umetnosti in Krasa nasploh.
V Škrbini v bližini Komna je namreč odprla svoja vrata Spacalova domačija, prostor, ki ga je znameniti slikar in grafik ustvarjal več desetletij. Vsakemu detajlu je posvetil posebno pozornost in ga obogatil s svojim pečatom ter tako nadgradil preprosto kraško stavbno dediščino.
Lojze Spacal se je rodil v Trstu leta 1907, otroštvo je preživel v revščini. Poleti so otroci hodili k sorodnikom na vas, kjer je Lojze spoznal najlepše plati kraškega življenja. Iz mesta se je nekega sivega dne takoj po prvi svetovni vojni s stricem podal na Kras, v ljubljeno Kostanjevico. Prizori tistega dne, s požganimi vasmi, preštevilnimi pokopališči in opustošeno kamnito pokrajino, so se mu za vedno vtisnili v spomin, še zlasti petelin, ki je v pozdrav nenadni razjasnitvi veselo zakikirikal na ruševinah. Pozneje so vtisi vreli na dan skozi vse njegovo ustvarjalno delo.
V medvojnem obdobju mu je kljub letom konfinacije v Bazilikati, zaostalem predelu južne Italije, uspelo maturirati na umetnostnem liceju v Benetkah. Nato je nadaljeval študij na umetnostni akademiji v Milanu in Monzi. V svoj fotoaparat je rad lovil utrinke s podeželja, pogosto je hodil v starinarne in skladišča, od koder je domov prinašal vsakovrstne predmete za vsakdanjo rabo, v katerih je ugledal posebno lepoto.
»Življenje ni sestavljeno samo iz kruha in človek ga je vedno skušal olepšati in si ga na razne načine narediti privlačnejšega.«
Ko je leta 1958 dobil prvo nagrado na beneškem bienalu, se mu je končno nasmehnil uspeh, odtlej so se zvrstile še mnoge pomembne nagrade in razstave.
S prvim zaslužkom si je sklenil kupiti hišo na piranski Punti. Tam je namreč našel svoje Mesto v zrcalu, pogost motiv njegovih slik. Zanjo se je popolnoma iztrošil, vendar vseeno prirejal sprejeme in praznovanja, da bi ljudem pokazal, kako je mogoče nadgraditi tradicionalno stavbo, ne da bi uničili njenega prvotnega duha. Tam je imel svoj atelje, ves oblit z morsko svetlobo. Po obdobju, ko se je na piranski občini prerekal, da ne bi porušili vseh stavb na Punti, in bil zaradi tega tudi zaprt, so mesto preplavili turisti. Kraj je izgubil svojo čarobnost, zato je Spacal sklenil novo zatočišče poiskati na Krasu.
Najprej je mislil, da bo to v Kostanjevici, vasi njegovih dedov, vendar je fronta prve svetovne vojne pometla z vsemi starimi kraškimi hišami. Tako se je preusmeril na Škrbino. Bili so to časi, ko je bilo vse staro zaničevano kot zaostalo, ljudje so iz svojih hiš množično odstranjevali kamnita ognjišča, korita, stebre, mize, portale, vodnjake, stopnice, skrle, preše ipd. in jih namenjali pokopališču zgodovine. Spacal je skrbno nosil vse domov, v prepričanju, da so ti predmeti vredni in lepi.
»Zbrati je treba vse te izdelke, kraški človek je zmeraj ljubil kamen, ki mu je bil obenem kruh in zabava. Z obdelavo kamna je Kraševec nekaj zaslužil, obenem pa je lahko izrazil svoje želje po lepoti, saj mu domača zemlja razen apnenca ni dala na razpolago kaj dosti drugih snovi, da bi se z njimi izražal.«
Ljudje na vasi so menili, da se je v vas priselil senilen Tržačan, ki ni več pri pameti in kupuje kamne po vsem Krasu. Kljub temu so morali počasi priznati, da iz ruševin stare hiše nastaja nekaj lepega. Do zidarjev je bil izredno zahteven, saj so morale biti stene take kot nekoč, ne pa sodobno ravne.
»Poglejte to hišo! Ali se vam ne zdi, da ste v eni od mojih grafik?«
Spacal je bil namreč prepričan, da je umetnost univerzalna, pripada vsem narodom in družbenim slojem. Prav zato se je tako predano posvečal grafiki, saj je zaradi možnosti tiskanja v več kopijah dostopna tudi za delavske, revnejše družine.
Spacalova hiša v Škrbini skriva izredno bogastvo tako v obliki zbranih starih kamnitih elementov ter tudi v smislu umetniške celote, saj se med ogledom prednjega dvorišča, vrta v ozadju, kuhinje, hrama, ateljeja, spalnice in drugih prostorov pravzaprav premikamo skozi dovršene umetniške instalacije.
V njej se bomo čudili različnim načinom uporabe in postavitve starih kamnov ter domiselnim rešitvam, ki se stapljajo s staro arhitekturo. Nove rdeče in modre poslikave starega ganka ter obvezna rdeča za vse železno okovje. V tla vgrajeni leseni stebri, ki služijo kot barski stolčki in spominjajo na beneške lesene stebre. Minimalistična kovinska napa nad ognjiščem. Stari beneški lampijoni pod visokimi stropi z lesenim tramovjem. Železna postelja v spalnici z na novo poslikanim kmečkim pohištvom in arhaičnimi kamnitimi reliefi.
Nove odprtine v pročelju, ki niso porušile nekdanjih razmerij, v svetovljanski dnevni sobi z ogromnim kaminom.
Zunanji kotički s kamnitimi mizami in stoli, ki so razpostavljeni vsepovsod okoli hiše, za vsako uro v dnevu in vsak letni čas. Spokojnost zavetja med visokimi zidovi in varna intimnost, kjer lahko mirno vzniknejo nove zamisli. Prostor, kjer vsakdo najde navdih.
V hiši zdaj prebiva Spacalova vnukinja Tanja s partnerjem Markom, ki je v prostore domačije umestil svoje stvaritve iz lesa in kamna. Tanja nam je spregovorila o tem, kako so želeli spet odpreti hišo za vse, tako kot si ded zamislil, da mora biti umetnost dostopna vsem.
Od letošnjega poletja sprejemajo obiske, prostori pa so na voljo za najem za raznovrstna praznovanja in dogodke, še sveže iz tiskarne so tudi majice in magnetki, za ljubitelje vina pa Spacalov teran.
Ogledi po dogovoru, 070 256 357
Citati so iz knjige Nočni cvet, Spomini na očeta, Borut Spacal, Trst 2007
Besedilo: JS
Foto: Tjaša Brajdih