Jolanda Borič je ena od tistih ljudi, ki se nikoli ne ustavijo.
Nenehno je v gibanju. Če ni v svoji trgovini, potem je gotovo na kašnem od tečajev, na katerih poučuje tehnike patchworka. Kadar pridejo na trg novosti, se izobraževanja obvezno udeleži tudi sama. Veliko potuje predvsem v republike naše nekdanje države pa tudi v Italijo. Kadar je v Kopru, kjer je doma, si vzame čas zase in svojo najstniško hčer. Enkrat na teden imava svoj dan, pravi Jolanda. To je čas za razvajanje, skupno kosilo in dolge pogovore, v katerih obdelata vse, kar se jima je zgodilo v preteklem tednu. Jolanda je tudi velika ljubiteljica psov, s hčerko imata namreč kar dva: kraljevskega španjela Tobyja in staffordko Koro. Dolgi pasji sprehodi so super, pravi Jolanda, malo se rekreiram in obenem družim s svojimi ljubljenčki, malo pa premišljujem o novih projektih in delam načrte za naprej.
S patchworkom se je prvič srečala pred petnajstimi leti, ko ji ga je predstavila prijateljica, ki je več o tem izvedela od svojih italijanskih sorodnic. Ker je pri sosedih ravno takrat postal popularen, so imeli tudi vse več tako imenovanih quilt shopov, trgovin, kjer lahko kupite vse, kar potrebujete za izdelovanje krpank. Tehnika jo je hitro navdušila in že kmalu povsem prevzela. Šivanje ji je bilo od nekdaj blizu, saj je imela njena babica pletilstvo in šiviljstvo, mama pa trgovino, kjer so te izdelke prodajali. Kot otrok se je zato Jolanda veliko smukala po babičini delavnici in se kmalu tudi sama naučila dobro šivati. Nikoli ni prav rada šivala oblek, zato je bil patchwork kot naročen, da je lahko končno sprostila vso svojo ustvarjalnost. Čez nekaj let je kot potnica začela sodelovati z italijanskim grosističnim podjetjem, ki uvaža tkanine in vse preostalo, potrebno za izdelovanje krpank. Odkar dela zanje, se je naučila veliko novega, saj mora za vsako novost, ki pride na trg, najprej na izobraževanje, da lahko potem pridobljeno znanje podaja naprej.
Jolanda je dolgo premišljevala in sanjala o svoji lastni trgovinici, a tega koraka ni hotela narediti sama. Partnerja si je želela predvsem zaradi delitve delovnega časa, malo pa tudi zaradi porazdelitve odgovornosti in nalog. Pred dobrima dvema letoma je na enem svojih tečajev v Radovljici spoznala Nadjo Tratnik in med njima je takoj je preskočila iskrica. Nadja je vrhunska šivilja in me v marsičem dopolnjuje, pove Jolanda. Punci sta si v marsičem podobni, zato sta se takoj začutili in spoprijateljili. Eno leto je minilo, odkar sta na živahni Trubarjevi cesti v Ljubljani odprli prvo »quilt« trgovino v Sloveniji, ki sta jo poimenovali Šivilja in the House. Če radi šivate in iščete posebne pripomočke, ki jih v običajnih trgovinah s podobnim materialom ne najdete, je to za vas pravi naslov. Trgovinica je nadvse prijetna, lično organizirana in urejena v domačnem slogu. Prijeten ambient in strokovno dobro podkovano osebje vas bo zagotovo navdušilo. Če pa ste morda obenem tudi manična zbiralka tkanin, potem ste zadeli terno. V njuni trgovinici se dobijo tkanine, ki jih ne boste našle nikjer drugje v Sloveniji. Tkanine in večina pripomočkov je uvoženih iz ZDA, kjer je patchwork tudi doma.
Za zdaj vse kaže dobro, trgovina se razvija tako, kot sva načrtovali, pove Jolanda. Zraven pa doda, da za tem seveda stoji trdo delo in veliko odrekanja, počitnice so že dve leti samo sladke sanje, še pripomni v smehu. Včasih, kadar se je loti utrujenost, jih pogreša, sicer pa niti ne, saj je zelo mobilen človek, in če ni ravno na poti iz Kopra v Ljubljano, jo pot gotovo vodi kam drugam. Tkanine in trgovine s šiviljskimi pripomočki so njena šibka točka tudi drugače. Kamorkoli gre, vedno poišče podobne trgovine in obišče kak sejem starin.
Zanima me, ali ima kakšne vzornice oziroma ustvarjalke, ki jih občuduje in ceni. Seveda, veliko jih je, pove Jolanda. Omeni pa dve Avstralki in Američanko: Annie Downs, Lynette Anderson ter Renee Nanneman. Vse naštete so znane po svojih mojstrovinah, knjigah in predvsem po svojih lastnih tekstilnih linijah. Oblikovalci vzorcev oziroma tkanin so v svetu patchworka zelo priljubljeni, ravno tako kot v modni industriji modni oblikovalci, pove Jolanda. Našteti so le njeni najljubši, sicer je znanih imen zares veliko.
Tudi sama si želi razvoja v smeri lastne linije tkanin. Idej ima veliko, samo počakati mora, da zanje pride pravi čas. Medtem pa se loteva »manjših« projektov, kot je recimo lastna linija lesenih gumbov, ki mi jih je nadvse ponosno pokazala. Trgovina je bila moja prva velika želja, lastna linija pa je druga, ki še potrpežljivo čaka na uresničitev, pove. Glede na to, kako zna Jolanda zavihati rokave, ne dvomim, da bo pri tem že kmalu uspešna.