Selitev: Hladilnik

Nekateri trdijo, da je hladilnik v študentskem stanovanju že luksuz. Navsezadnje jemo samo na bone, kajne? Pa ni čisto tako, na mesec je namreč vsak upravičen le do toliko bonov, kot je delovnih dni (če kdaj postanem noseč, baje dobim še 5 dodatnih, yay!). Ampak študent je lačen vsak dan, večkrat na dan. Da, tudi za vikende! Zato hladilnik ni neka dobrina zahodnega sveta, ampak nujnost.

Ko sem jo spoznal, je imela v hladilniku polovico tube majoneze, dva probiotična jogurta, eno papriko sumljivega porekla in sir. »Um, kje pa je salama? Morda vsaj kakšna hrenovka?« »Ja, glede tega… Sem vegetarijanka,« mi je odgovorila. Lahko si predstavljate moj nejeveren pogled, ki se je spremenil v en velik nasmeh, ko sem se zavedal, da se dejansko ne heca. No, verjetnost, da bi mene kdo spreobrnil v vegetarijanca, je približno takšna, kot da v MIP-u namesto mortadele začnejo delati sladoled. Zato sem počasi v najin hladilnik navlekel šunko, suho salamo, kurje rezervne dele in pašteto. Pač stvari, ki tja zares sodijo. Vse lepo in prav, a pri najini sreči veselje ni trajalo prav dolgo.

Hladilnik je postajal vedno glasnejši, ropotal je cele noči (kar zna biti v garsonjeri velik problem), prav tako pa ni več kaj pretirano hladil. Okej, bodimo realni, po novem je dejansko ogreval, znotraj in zunaj. Seveda sem najprej pomislil na najbolj logičen vzrok: tudi najin hladilnik je vegetarijanec! Ne bodi len sem pojedel vse mesne zadevščine (in bilo je dobro), ampak hladilnik še vedno ni bil v redu (jaz pa tudi ne preveč).

Klicala sva na servis in povedala serijsko številko najinega malega hladilnika. Serviserju sva zagotovila, da ga nisva ukradla iz tehničnega muzeja v Bistri in da je to res najin hladilnik, on pa nama je povedal, da bi naju za popravilo olupil za okrog 200 evropskih, za ta denar pa dobiva že tudi kaj novega. Auč. Tako se je začelo najino iskanje novega hladilnika… S problemi je tako kot s cigani, nikoli ne pride en sam. In najbrž si lahko predstavljate, kako uspešna sva bila pri iskanju hladilnika nekih obskurnih mer, povrh vsega pa je bil – jasno – še vgradni. Po enem mesecu sva obupala, napadla omaro z ustreznim orodjem (kladivom, kakopak) in naredila plac za namestnika. Super, zdaj pa v akcijo!

Iskanje po Bolhi je dalo kopico rezultatov, tam nekje od 50 evrov naprej. Ker pa sem novi hladilnik izbiral jaz, sem si seveda želel takega, na katerega bi lahko bil ponosen. Da bo lep in velik! Odkril sem enega luštnega, cirka 180 cm višine, pa še v Ljubljani so ga imeli. Pokličem, povprašam in se zmenim. Sicer ga niso več imeli, so imeli pa postavnega bratranca. Dva metra višine, ločen zamrzovalni del, veliko prostora za klobase. Denar, roka, adijo!

Pripeljali smo se pred blok in začeli s čiščenjem. Prejšnja lastnica je rekla, da že več kot eno leto ni bil v uporabi in da ga bo potrebno očistiti. V redu, ga pa bomo. Oborožil sem se z lavorjem, viledo in žajfo ter se lotil novega družinskega člana. Po polurnem drgnjenju ni nič kaj lepše dišal, zato smo začeli ugotavljati, kje bi lahko bil izvor arom. Hladilni del je zgledal okej, takisto zamrzovalni razdelek. Zadaj je bil morda malce rjav, ampak to ni bilo to. Potem pa je nekdo opazil luknjo v zgornjem delu, v izolaciji. Bili smo brez izvijača, zato sem se ga lotil kar z nožem in vzel dol pokrov. Stopim na prste in vidim, da tisto ni bila le luknja, ampak rov v stiroporu. »Aha, očitno so se miši sprehajale tu skozi,« ugotovim. Pomočnik zraven mene, ki je bil nekoliko višji, pa mi pravi: »Em… Ena je še tu gori.« OMG, kaj? Miš na hladilniku? Hehe, that’s first! Očitno jo je kap ravno nad grelcem in jo je malce prikurilo na gornji del hladilnika. Ampak ni trajalo dolgo in smo jo reciklirali, očistili še gornji del in ga prestavili v stanovanje. Tam zdaj ždi, občasno zakruli, predvsem pa naju zalaga z dobrotami – najin hladilnik Miško.